Tiskane izdaje
Fang Yunyun je že bila izkušena vlomilka, ko je nekega majskega dne v mestu Hefei z vitrihom odprla vrata vile funkcionarja, člana komisije za nadzor nad bankami pokrajine Anhui. Ta tarča je bila resnično nekaj posebnega.
In Fang je imela kaj ukrasti! Zlate palice, podarjeni vavčerji za nakupe v nakupovalnih središčih, še neodprta draga darila … Ko je stikala po hiši, v katero je vlomila, je našla tudi več certifikatov o lastnini različnih nepremičnin. Med njimi je bila tudi vila, velika 300 kvadratnih metrov. Mala tatica je v hipu dojela, da je naletela na velikega lopova. Nato je vlomila v še eno vilo. Njen lastnik je bil funkcionar v pokrajinski komisiji za nadzor nad kakovostjo zdravil in hrane. Tudi v tej vili so pritegnile njeno pozornost podobne dragocenosti.
Pragmatična vlomilka
Zlato in vavčerje je vzela s seboj, vse drugo je samo fotografirala. Ko so jo nedolgo zatem ujeli, je Fang Yunyun vrnila vse, kar je ukradla, hkrati je izročila policiji tudi fotografije, ki jih je posnela v vilah obeh funkcionarjev. Prepričana je bila, da bo, ko bo razkrila dva primera velike korupcije, iztržila nekoliko bolj milo kazen. Ko je tožilstvo vložilo obtožnico, je bilo v njej navedenih le šest prejšnjih kraj, ki jih je zagrešila 20-letna Fang. Vili v Hefeiu nista bili niti omenjeni. Sodišče jo je obsodilo na desetletno zaporno kazen.
Fang se je začela ukvarjati s krajami, ker je v začetku leta zanosila. Takrat je pustila delo v tovarni, da bi bodočega potomca zaščitila pred onesnaženjem in stresom. Nato jo je zapustil fant, od katerega je bila takrat finančno odvisna, in na koncu ni videla drugega izhoda. Opazovala je, kdaj bogataši odhajajo iz hiš, in po internetu nabavljala vitrihe.
Sodnikom je zagotavljala, da je kradla sama, vendar so preiskovalci ostajali pri trditvi, da je Fang najela ena od tolp, specializiranih za izkoriščanje nosečnic, pri čemer računajo na to, da te v skladu s kitajskim kazenskim zakonikom ne morejo prestajati zaporne kazni, dokler ne rodijo in prenehajo dojiti. Pa vendar, je to zadosten razlog, da sta bili iz obtožnice izvzeti vili dveh območnih funkcionarjev, katerih notranjost je mlada tatica fotografirala do najmanjših podrobnosti?
Večurno natovarjanje »dokaznega materiala«
Presenečenje, ki ga je doživela Fang, ko je vlomila v vili uglednih funkcionarjev, je prava malenkost v primerjavi s tistim, kar so doživeli preiskovalci, ko so spomladi vstopili v pekinško vilo generala Xu Caihouja, nekdanjega člana politbiroja in podpredsednika centralne vojaške komisije ter za zdaj najvišjega vojaškega poveljnika, obtoženega korupcije. Gotovine, ki je bila shranjena v njegovi kleti, niso merili v zneskih, temveč v kilogramih. Našli so več kot tono ameriških dolarjev, več sto kilogramov najbolj dragocenega žada, veliko dragocenih starin … Vsega je bilo toliko, da so morali preiskovalci naročiti deset vojaških tovornjakov, na katere so več ur natovarjali »dokazni material«, preden so nato »gore zaplenjenih stvari«, kot je zapisal neki hongkonški časopis, odpeljali iz hiše generala Xuja.
Sezona lova na korumpirane funkcionarje se je šele začela in občasno je vedno znova presežen rekord neverjetnih količin denarja in zlata, ki ga najdejo v kleteh luksuznih vil v lasti višjih in – kar je včasih še bolj zanimivo – nižjih funkcionarjev.
»Majhna funkcija – velika korupcija« je že kar uradni naziv za pojav, ki se ga kitajsko partijsko vodstvo najbolj boji. Eden najbolj slikovitih je primer Ma Chaoquna, generalnega direktorja vodovoda območja Beidaihe v mestu Qinhuangdao, v čigar vili so našli 37 kilogramov zlata in 120 milijonov juanov (nekaj manj kot 20 milijonov dolarjev) v gotovini. Ma je zaračunaval posebne tarife za priključitev na vodovod. Ko je nakupil 68 nepremičnin, je preostali »zaslužek« skrival »pod žimnico«. Seveda pod velikansko žimnico.
Xijeva strategija
Kitajske tatinske tolpe so seveda pozorno spremljale novice, kot je ta ali tista o Wei Pengyuanu, namestniku direktorja oddelka za premog v državni upravi za energijo, v čigar vili so našli 200 milijonov juanov (32 milijonov dolarjev), ki jih je imel lepo zložene v kleti. Gotovina tovariša Weia je bila težka 2,3 tone.
Ko je kitajski predsednik Xi Jinping ta konec tedna obiskal Fidži, so začeli analitiki nemudoma ugotavljati, kakšen strateški pomen ima za azijsko silo ta otoška državica v južnem Pacifiku z zgolj 850.000 prebivalci. Vendar je imel Xi v mislih povsem drugo strategijo, ko se je premieru Franku Bainimarami posebej zahvalil za izročitev Chen Yija, nekdanjega direktorja največje zavarovalnice v Šanghaju, ki je pobegnil na Fidži s 500 milijoni juanov. Devetnajstega avgusta lani so ga aretirali in izročili kitajski policiji. »Pet ton denarja,« so se muzali člani tolpe, ki se je specializirala za ropanje korumpiranih funkcionarjev. In tako se je Chen izmuznil malim zmikavtom.
