Tiskane izdaje
Kitajska vlada bo »temeljito proučila nove rezultate, nove razmere in nove težave« ter na podlagi tega določila ciljno stopnjo rasti za leto 2018, je na začetku decembra sporočil urad za informacije državnega sveta, kakor pravijo osrednji vladi. Prizadevala si bo zlasti za kakovostnejše in učinkovitejše gospodarstvo, ne toliko za visoko stopnjo rasti.
Za kitajsko gospodarstvo se je, skratka, začelo novo razvojno obdobje in leto 2018 bo to najbolje pokazalo.
Viri v Pekingu pravijo, da bo osrednja vlada na zasedanju najvišjega zakonodajnega organa marca prihodnje leto predlagala zmerno stopnjo rasti, približno 6,5-odstotno, da bi s tem zmanjšala pritisk na lokalna območja, ki so zaradi uresničevanja velikopoteznih ciljev prisiljena povečevati že tako ali tako skrb vzbujajočo zadolženost. Tudi Mednarodni denarni sklad je na začetku oktobra zvišal napoved kitajske rasti v prihodnjem letu za 0,1 odstotka glede na prej pričakovano in zdaj prav tako predvideva, da bo rast 6,5-odstotna. Kajti ravno toliko je dovolj, da se do leta 2020 bruto domači proizvod azijske sile podvoji v primerjavi s tistim pred desetimi leti, Kitajska pa tako uresniči ključni razvojni cilj.
Za povečavo kliknite na infografiko.
■ Naskok na vrh
V času splošne negotovosti in hitrih sprememb krivulje, ki prikazuje stanje svetovnega gospodarstva, so se najpomembnejše finančne hiše začele bolj posvečati temu, koliko vsaka država prispeva k skupnemu kolaču, tako da je ameriška nevladna organizacija Conference Board že lani predvidela, da bo Kitajska leta 2018 na tem področju presegla ZDA.
Ameriški prispevek k svetovnemu gospodarstvu je leta 1970 znašal 21,2 odstotka. Istega leta je kitajski znašal samo 4,1 odstotka. Toda leta 2015 je Amerika ustvarila 16,7 odstotka globalnega BDP, Kitajska pa 15,6 odstotka. Do leta 2025 bo ameriški delež dosegel 14,9 odstotka in kitajski 17,2 odstotka, to pa lahko pripišemo predvsem razcvetu avtomobilske industrije. Na Kitajskem prodajo 25 milijonov tovornjakov, avtobusov in avtomobilov na leto, kar je precej več kot na ameriškem trgu, kjer prodajo 18 milijonov vozil. Evropska unija je lani dosegla devetletni rekord z nekaj več kot 15 milijoni prodanih vozil.
Leto 2017, pravi nobelovec Michael Spence, si bomo zapomnili kot leto nasprotij, kajti medtem ko so se številne države spoprijemale z delitvami in polarizacijo ter doživljale težave zaradi različnih političnih napetosti, se je njihova gospodarska rast kljub temu vidno pospešila. Ta nenavadna zakonitost se je pokazala tudi takrat, ko so vrednosti na azijskih borzah začele naraščati, potem ko je Severna Koreja izstrelila svojo najzmogljivejšo medcelinsko raketo, ki bi lahko dosegla katerokoli točko na ameriški celini. Toda Spence ne pričakuje, da bo gospodarska učinkovitost kjerkoli še dolgo odporna proti centrifugalnim političnim in družbenim silam.
■ Rast digitalnega sveta
V Aziji je kitajski predsednik Xi Jinping začel še en mandat na čelu komunistične partije, marca pa mu bodo gotovo potrdili še en mandat na položaju predsednika republike. Prav zato, ker je njegov položaj trdnejši kot kdaj prej, pravi Spence, lahko pričakujemo novo kakovostno gospodarsko rast, utemeljeno na domači porabi in inovacijah. Kitajska bo tako skupaj z Ameriko prevladovala v digitalnih tehnologijah, razvoju umetne inteligence, sistemih za spletno plačevanje in seveda spletni trgovini. Dovolj je že pogledati številke, dosežene na dan samskih, ki ga kitajska mladina praznuje 11. novembra (ker ima ta datum največ enic) z neusmiljenim nakupovanjem daril. Alipay, ena od kitajskih alternativ za Paypal, je obdelal 256.000 plačil v sekundi.
■ Preveč zviti za pasti?
Toda vsaj nekoliko resnejše raziskave o prihodnosti kitajskega gospodarstva opozarjajo, da to ne zagotavlja trajnega razvoja. Če v letu dni po 19. partijskem kongresu ne začnejo izvajati resničnih protržnih reform, trdijo dobri poznavalci kitajskih razmer, lahko gotovo predvidimo gospodarsko stagnacijo. To se bo deloma zgodilo zaradi hitro naraščajoče zadolženosti, ki jo je mogoče izraziti tudi z razmerjem med skupno ponudbo denarja M2 in bruto domačim proizvodom. V ZDA, ki jo pogosto jemljemo kot primer prezadolženosti, je to razmerje 0,7 : 1, na Kitajskem pa kar 2,2 : 1. Vse od leta 2009, torej od takrat, ko se je kitajska država sklenila preventivno bojevati proti finančni krizi, kakršna je pretresla zahodne države leto pred tem, so gospodarsko rast zalivali s tiskanim denarjem. Tako je zadolženost narasla na 257 odstotkov BDP, kar je nekoliko nad ameriškim razmerjem. Toda do leta 2022 bo skupni kitajski dolg narasel na 327 odstotkov BDP, zato je nujno treba hitro urediti razmere.
Četudi takšno stanje ne zagotavlja trajnega razvoja, pa se kitajsko gospodarstvo v napovedih za leto 2018 zdi neuničljivo. Prav zato, ker je oblast centralizirana v rokah avtokratskega Xi Jinpinga, pričakujemo, da bodo vse kitajske račune plačevali za isto mizo, nato pa bo lažje po potrebi zarisati dve črti in vso državo postaviti na tirnice novega učinkovitega, inovativnega in potrošniškega gospodarstva. Leta 2018 in nadaljnjih pet let, pravijo ekonomski strokovnjaki, se ni treba preveč bati za stanje kitajskega gospodarstva. Vse je v redu …, dokler nenadoma nič več ne bo v redu.
***
Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.
