Tiskane izdaje
Včeraj se je v Veliki palači narodov v Pekingu začel 19. partijski kongres. Generalni sekretar centralnega komiteja Xi Jinping je v nagovoru delegatom razložil novo filozofijo razvoja – »socializem s kitajskimi značilnostmi za novo obdobje«. Xijev govor pred 2287 odposlanci je trajal tri ure in 23 minut, predsednik pa je v njem predstavil program delovanja partije v prihodnjih petih letih, nato je določil cilje vse do leta 2050, ko naj bi Kitajska postala država z največjim globalnim vplivom. Medtem, je dejal generalni sekretar CK KPK, »mora kitajsko gospodarstvo končati tranzicijo od hitre rasti k novi fazi visoko kakovostnega razvoja«. »Kitajske industrije bomo postavili na srednjo raven sodobnosti v globalni vrednostni verigi in si prisvojili več naprednih proizvodnih grozdov svetovnega razreda,« je poudaril.
Že v tej formuli je mogoče prepoznati revizijo tistega, s čimer je Deng Xiaoping pred skoraj štirimi desetletji Kitajsko popeljal v veliko obdobje modernizacije in reform. Kitajska namreč ohranja trdno določen partijski sistem v koaliciji z velikimi kapitalom in svobodnim trgom, da pa bi postala sodobna država, kar si je Xi Jinping postavil za končni cilj »kitajskih sanj o renesansi naroda«, se mora vrniti k ideologiji.
Velika palača narodov, tradicionalno prizorišče kitajskih partijskih kongresov. Foto: Nicolas Asfouri/AFP
Xi je dejal, da bo partija vodila vse segmente družbenega in državnega razvoja. Skrbela bo za moralno neoporečnost svojega 88-milijonskega članstva, »bojevala se bo s tigri, uničevala muhe in lovila lisice«. To pomeni, da bo preganjala skorumpirane in jih izročala državnim organom, da jim bodo ti izrekli kazen, prizadevala si bo zmanjšati premoženjski prepad med območji, kjer ljudje še vedno živijo pod pragom revščine, in tistimi, ki so dosegla stopnjo visoke razvitosti, skrbela bo za to, kaj se otroci učijo v šolah, oblikovala bo medije, ob vsem tem pa varovala narodno suverenost in gradila močno vojsko ter tako do okoli leta 2050 postala velika sila z globalnim vplivom, inovativnim gospodarstvom in superiornimi oboroženimi silami.
Partija na čelu druge največje gospodarske sile sveta
A to se bo, kot je poudaril Xi, zgodilo le, če bo narod ravnal po partijski liniji. In če je kdo od sedanjega partijskega kongresa pričakoval, da bo napovedal velike gospodarske in morda vsaj majhne politične reforme, potem je bolje, da te svoje upe pusti za kakšne poznejše rodove.
Do leta 2021, ko bo KPK proslavila svoj stoti rojstni dan, bo Kitajska ostala centralizirana partijska država. To pomeni, da je struktura oblasti opredeljena znotraj partije, iz nje pa se izvajajo državne funkcije. Na zasedanju bodo »izvolili« nov centralni komite, nov politbiro in njegov stalni komite, nato bodo iz te skupine voditeljev marca prihodnje leto imenovali novega premiera in najvišje državne funkcionarje.
Med ključnimi cilji partijskega vodstva je tudi zmanjšanje premoženjskih razlik med območji, kjer še vedno vlada revščina, in visoko razvitimi centri ekonomske moči. Foto: Ryan Mcmorrow/AFP
Xijev govor je napovedal odmik od preteklosti. Prvič, KPK ni nič več na čelu revne države, ampak druge največje gospodarske sile sveta, s tem pa so se bistveno spremenili njeni cilji in tudi skušnjave. Kitajska je zdaj v vseh pogledih precej bliže letu 2049, ko bo proslavila stoletnico vzpostavitve komunistične republike, kot letu 1949, ko je Mao Zedong razglasil svitanje nove ere. In čeprav je bil že Deng prepričan, da je za vzpostavitev resnično močnega Osrednjega cesarstva potrebno celotno stoletje, je naloga sedanjega vodstva, da zadnji del te poti tlakuje z materialom, ki ga bo dobilo z mešanico kontinuitete, sodobnosti, moči in trdnosti. To nalogo je nase prevzel Xi Jinping.
Voditeljica nove globalizacije s svojim političnim modelom
Druga točka prekinitve s preteklostjo je, da velika država z močnim gospodarstvom, kakršna je že zdaj Kitajska, ne more več upoštevati načela »Skrij svetlobo in neguj moč«, pri katerem je vztrajal Deng Xiaoping, ker je bil prepričan, da njegova država v nobenem pogledu ni pripravljena, da bi se spopadla z velikimi silami, predvsem z ZDA, pa tudi ne dovolj zrela, da bi na kateremkoli področju prevzela globalno vodstvo. Xi je dal že prej s praktičnimi potezami vedeti, da se oddaljuje od Dengove smeri in da je pripravljen stopiti na črto, na kateri se bo spopadel s katerimkoli izzivalcem. Ne glede na to, ali govorimo o Južnem kitajskem morju ali vojaškem oporišču v Džibutiju, pobudi »enega (gospodarskega) pasu in ene (svilne) ceste«, in ne glede na to, ali gre za podnebne spremembe ali osvajanje vesolja, Kitajska nič več »ne skriva svetlobe«, ampak se vse bolj pojavlja kot voditeljica nove globalizacije, ki nosi njen prepoznavni pečat.
Xi JInpingova Kitajska se odpoveduje načelu »Skrij svetlobo in neguj moč«. Foto: Reuters
Pomemben del Xi Jinpingovega »novega obdobja« je osredotočenost na »štiri samozavesti«. Kitajci morajo verjeti, je dejal Xi, v svoj sistem, svojo pot, partijsko teorijo in lastno kulturo ter jim ni treba pa tudi ne smejo povzemati nobenih drugih političnih ureditev. Ustvarili so svoj model. A v nasprotju od Dengovih časov, ko je bila rast iz zaostalosti možna samo tako, kot je to govoril pokojni voditelj, da »bodo nekateri nujno prvi obogateli«, se je treba zdaj vrniti k temi pravične razporeditve pridobljenega bogastva. Da bi dosegli »renesanso naroda« (kar Kitajci prevajajo tudi kot »pomlajevanje«), se ne sme nikogar pustiti v revščini, za kar so, denimo, samo lani porabili več kot 15 milijard dolarjev.
V nastopu Xi Jinpinga pred delegati 19. kongresa je bilo mogoče iz vsega razbrati, da nastopa kot transformacijski voditelj, enak Mau, ki je zaostalo fevdalno družbo preobrazil v komunistično državo, in Dengu, ki je Maovo skrajno levo zasnovo »razrednega boja« spremenil v »socializem s kitajskimi značilnostmi«, ki se opira na trg in je odprt v zunanji svet.
Kitajska se po Dengovem obdobju spet vrača k ideologiji. Foto: Kim Kyung Hoon/Reuters
Hkrati pa ni bilo po ničemer mogoče sklepati, da bo Xi uradno institucionaliziral sistem zamenjave generacije na oblasti. Prav to je ostalo kot ena najpomembnejših dediščin Deng Xiaopinga, potem ko je ta postal prvi komunistični voditelj, ki se je po lastni volji umaknil z oblasti. Čeprav ni to nikjer zapisano, si je Deng zamislil, da bo Kitajska imela »kolektivno vodstvo«, prvega med enakimi pa bodo izbirali tako, da bo naslednika trenutnega voditelja izbral njegov predhodnik. Tako je, denimo, Hu Jintaa za naslednika Jiang Zemina izbral Deng, nato pa je Jiang za prvega moža po Huju izbral Xi Jinpinga. S tem so se izognili monopoliziranju oblasti, ki bi jo lahko izvajala ena frakcija, to pa pogosto pomeni tudi ena regija. In čeprav se je to izkazalo kot ne povsem popoln sistem, je le-ta kljub vsemu omogočal mirne in stabilne menjave oblasti.
Xi se pri izbiri svojega naslednika ne namerava z nikomer posvetovati. On se vede cesarsko. In čeprav je to morda dobro za partijo, to ne more biti dobro za Kitajsko. S korakanjem nazaj bo težko izpeljati renesanso naroda. Razen če ni to kakšen nov kitajski izum, katerega prava vrednost se bo šele pokazala.
Svoje prevzemanje vloge globalne voditeljice Kitajska med drugim izkazuje tudi z velikimi vlaganji v raziskovanje vesolja. Foto: Reuters
