Tiskane izdaje
Ljubljana – Razprava o tem, ali bi bilo treba ukiniti Konfucijeve inštitute v Evropi in Ameriki, je šele zdaj dobila resnejše razsežnosti. Gre za bojazen pred drugo kulturo ali bojazen, da bi ti inštituti ogrožali akademsko neodvisnost?
Medtem ko so se akademiki pripravljali na to, da zavzamejo svoja mesta na 20. konferenci Evropskega združenja kitajskih študijev (EACS), ki je bila od 22. do 26. julija na Univerzi Minho v portugalskem mestu Braga, je z miz nenadoma izginilo vse gradivo, ki so ga pripravili za to srečanje.
Dva dni pozneje se je spet pojavilo. Šele ko so ga udeleženci pozorno prelistali, so ugotovili, da 58. strani sledi stran 61. Nato je tajvanska Fundacija Chiang Ching-kuoa za mednarodno znanstveno izmenjavo ugotovila, da so iz gradiva iztrgali dve strani, na katerih je bil natisnjen njen oglas, na koncu pa se je izkazalo, da so konferenco »kastrirali« na ukaz »nekega kitajskega funkcionarja«.
»Trojanski konj
Vendar pa je tokrat v resnici pretiravala. Nikakor ni mogla dopustiti, da bi bili v gradivu, ki je bilo namenjeno evropskim sinologom, na voljo tudi podatki o tajvanski fundaciji, ki je, mimogrede povedano, za konferenco na Portugalskem prispevala 20.000 evrov in ki je evropskim sinologom tudi letos omogočila teden dni študijskega bivanja v sinoloških knjižnicah v katerem od evropskih sinoloških centrov. Xu je tako s ceneno konspiracijo še najbolj škodila lastni misiji.
Predsednik odbora EACS Roger Greatrex (ki sicer opravlja dolžnost direktorja Centra za proučevanje Vzhodne in Jugovzhodne Azije na Univerzi v Lundu) je ukazal, da se iztrgane strani spet natisnejo, in izjavil, da je »vmešavanje v notranjo organizacijo mednarodne konference neodvisne in demokratično organizirane neprofitne akademske organizacije popolnoma nesprejemljivo«.
»EACS ne more in tudi ne bo nikoli dopustil cenzuriranja konferenčnega gradiva,« je zapisal na spletni strani združenja, v katerem je zbranih več kot 700 evropskih sinologov. Hkrati se je burna razprava o tem, ali zahodni svet potrebuje takšne Konfucijeve inštitute, kakršne ustanavlja Hanban, z ameriške že razširila tudi na evropsko celino. In medtem ko je EACS v Bragi prejšnji mesec zaznamoval 39. obletnico obstoja in pri tem ponosno poudaril, da se nikoli ne vmešava v nikakršna politična dogajanja in da z vsem srcem brani svojo akademsko neodvisnost, se Hanban neslavno približuje desetletnici obstoja Konfucijevih inštitutov, ki imajo vse pogosteje vlogo »trojanskega konja s kitajskimi značilnostmi«.
Odkar so 21. novembra 2004 v Seulu odprli prvi Konfucijev inštitut, jih je do danes po vsem svetu zraslo 443, v državnih in zasebnih osnovnih in srednjih šolah pa so odprli še 648 Konfucijevih učilnic, kot se imenujejo jezikovne delavnice za mlajše slušatelje. Ker pa Kitajci nikoli ničesar ne počnejo brez dolgoročne časovne perspektive, tudi v mrežo Konfucijevih inštitutov denarja ne vlagajo brez jasne predstave o tem, kaj hočejo vanjo uloviti.
(Ne)avtonomnost inštituta
Do leta 2020, je zapisano v načrtu Hanbana, pričakujejo, da bo teh inštitutov najmanj tisoč. Ker se po ocenah kitajskega ministrstva za prosveto po svetu že zdaj več kot sto milijonov ljudi kot tuji jezik uči kitajščino, pričakujejo, da bo s povečanjem števila Konfucijevih inštitutov to število še večje in da bo, kar je še pomembneje, učenje jezika izvrsten kanal za posebej oblikovano »razumevanje« Kitajske. Strani o tiananmenskem pokolu, tibetanskem nezadovoljstvu, disidentskem gibanju ali tajvanski identiteti bodo iztrgane, zato posameznik, ki se bo kitajščine učil na enem od Konfucijevih inštitutov, takrat ko bo prišel na študij ali delo v Kitajsko, ne bo imel nikakršnih problemov pri vključevanju v posebni besednjak partijskega sistema.
Konfucijevi inštituti se še vedno neuradno predstavljajo kot kitajska različica Goethejevega Instituta, British Councila ali Alliance Francaise, vendar je velika razlika med njimi že v tem, da so nemški, britanski ali francoski kulturni centri samostojne institucije, medtem ko so kitajski infiltrirani znotraj univerze, ki se jim ponudi kot gostiteljica. Pri tem pa se Konfucijevi inštituti tam najpogosteje vedejo kot avtonomne enote znotraj rednega kurikuluma in ponujajo tečaje kitajskega jezika po programu, ki ga pripravlja Hanban.
Politična abeceda
»Oni tu dejansko počnejo, kar hočejo,« mi je potarnala profesorica novosadske filozofske fakultete, na kateri so pred kratkim odprli Konfucijev inštitut. Po beograjskem je to drugi Konfucijev inštitut v Srbiji. »Mi smo zanje zgolj logistična baza.«
Diplomatski odnosi s Kitajsko so od nekdaj imeli politično abecedo, ki jo je morala obvladati vsaka država, če je hotela postati partnerica Kitajske. Potem ko so bile dovolj izjave o tem, da je »Tajvan neločljivi del kitajskega ozemlja« ter da dalajlama in usoda Tibeta nista pomembnejša od prijateljstva s Pekingom, je zdaj prišel na vrsto Konfucij oziroma inštituti z njegovim imenom. Kitajska pravzaprav pričakuje, da bodo v vsaki državi, ki namerava z njo razvijati vsestransko sodelovanje, odprli vsaj enega, po možnosti pa celo več Konfucijevih inštitutov. Pri financiranju, seveda, sodeluje Hanban, kar pomeni – kitajska država, predavatelje pa pošilja Hanban, torej komunistična partija. Vsaka univerza gostiteljica mora privoliti tudi v nadzor Pekinga nad dejavnostmi Konfucijevega inštituta, Hanban pa ima celo pravico do zakonitega kaznovanja sleherne dejavnosti, ki je bila v imenu njenega inštituta opravljena brez njene avtorizacije oziroma dovoljenja.
Ko je junija letos Ameriško združenje univerzitetnih profesorjev (AAUP) objavilo zahtevo po prekinitvi ali preoblikovanju sporazumov s Hanbanom o obstoju približno sto Konfucijevih inštitutov, ki delujejo na različnih ameriških univerzah, saj, kot trdijo v združenju, takšni, kakršni so, resno ogrožajo akademsko svobodo, je kitajska tiskovna agencija Xinhua odgovorila, da bo »veliki modrec Konfucij morda odpustil AAUP, ker je napadlo Konfucijeve inštitute zaradi strahu pred drugimi kulturami ali zaradi neznanja – ali morda iz obeh razlogov«. Potem ko so bile iz konferenčnega gradiva v Bragi iztrgane strani, so se začeli ameriškim profesorjem vse bolj odkrito pridruževati tudi evropski. Očitno so si Konfucija drugače predstavljali. In ne gre za to, da ni dobrodošel. A kdo bi si mislil, da je medtem postal član partije, ki mu je še pred kratkim očitala, da je »strup, ki še vedno zastruplja kitajsko družbo«.
