Konfucij zavira humanitarnost

Ko so na letnem zasedanju najvišjega zakonodajnega telesa LR Kitajske začeli razpravljati o smrtni kazni, se je za to temo skrivalo še eno zapleteno vprašanje, o katerem Kitajci čedalje pogosteje govorijo. Darovanje organov.

Povezava je neposrednejša, kakor se zdi na prvi pogled. Kajti če se je Kitajska odločila ustaviti, kakor temu okrutno pravijo, »žetev organov« usmrčenih obsojencev, je treba nujno povečati število državljanov, ki so pripravljeni darovati dele telesa po smrti. Toda v deželi z dolgo tradicijo, v kateri so tako konfucijanstvo kot taoizem in budizem določali, da je treba svetu prednikov vrniti celotno telo – celó z vsemi zobmi, izdrtimi za časa človekovega življenja –, ni lahko prepričati ljudi, naj se pridružijo programu darovanja, da bi država brez kršitve človekovih pravic v prostorih za usmrtitve lahko zadovoljila čim večji del povpraševanja po organih.

Na zasedanju Ljudskega kongresa, ki se končuje danes, je predsednik vrhovnega sodišča Zhou Qiang opozoril na primer nedolžnega 18-letnika, ki so ga usmrtili pred skoraj dvema desetletjema, lani pa ugotovili, da je posilstvo in umor, za katera je bil obsojen, zagrešil nekdo drug. Poudaril je, da je zaradi takšnih primerov treba izvesti resno reformo smrtne kazni, in tako naredil še en korak k zaščiti pravičnosti pred komercialnimi interesi kazenskih ustanov. Kitajskemu vodstvu je bilo sicer težko priznati, da so zapori prodajali organe usmrčenih, to so pogosto počeli brez upoštevanja uradnih postopkov, predpisanih s kitajskimi zakoni. Povpraševanja je bilo veliko, cene visoke, in ker je šlo za kriminalce, ki so nepopravljivo škodili družbi in državi, je le malokoga pekla vest, če je z zdravimi jetri, ledvicami ali srcem obsojenca nekomu drugemu rešil življenje.

Mučeni so priznali

Toda več let so se mnogi spraševali, ali niso odgovorni izrekli in hitro izvršili tako veliko smrtnih kazni morda tudi zaradi prodaje organov. Kitajska je leta 2013, denimo, usmrtila najmanj 2400 obsojencev. To je bilo sicer precej manj od 12.000 usmrtitev, kolikor jih je bilo leta 2002, vendar je bilo skrb vzbujajoče to, da so številna priznanja storjenih zločinov dosegli z mučenjem osumljencev. Potem ko so leta 2007 najvišjo pritožbeno stopnjo povišali na raven vrhovnega sodišča in je bilo treba pri vsakem primeru z izrečeno najvišjo kaznijo opraviti uradni postopek z dvema pritožbama, se je število usmrtitev začelo zmanjševati. Država je takrat tudi začela pripravljati program za darovanje organov.

Na Kitajskem vsako leto približno 300.000 ljudi potrebuje presaditev organa, vendar opravijo samo 10.000 operacij, to pa izključno zato, ker ni dovolj organov. V medijih se pogosto pojavljajo zgodbe o materah, ki so darovale ledvico otrokom, vendar so to kljub vsemu posamični primeri, ki težave ne rešujejo celostno.

Nekdanji namestnik ministra za zdravje Huang Jiefu, ki že nekaj let sodeluje pri širitvi programa darovanja organov, je leta 2011 objavil članek v medicinskem časopisu Lancet in v njem trdil, da na Kitajskem 65 odstotkov presajenih organov pridobijo od umrlih darovalcev, med katerimi je 90 odstotkov usmrčenih zapornikov. Dve leti pred tem je Kitajska pozvala državljane, naj se prijavijo za darovalce po smrti, nato je bila leta 2010 ustanovljena državna banka organov in bolnišnice so se morale pri vsaki presaditvi obvezno oskrbovati samo iz nje. Prvi rezultati so bili izjemno skromni.

V družbi, v kateri se hitro spet uveljavlja starodavna tradicija, velja, da že samo pogovor o smrti napoveduje nesrečo. Ni priporočljivo omenjati niti groba, kjer bo nekdo pokopan, načrtovanje darovanja organov pa ljudje doživljajo kot skrajno izzivanje zle usode. Redke družine so se bile pripravljene o tem pogovarjati, saj v vsaki hiši živijo tudi predstavniki starejše generacije. Ti opozarjajo, da vse tri velike vere, na katerih temelji kitajska civilizacija, zahtevajo neokrnjeno telo, da bi bil proces umiranja lažji in odhod v svet prednikov nemoten.

Ko so na kitajskem dvoru živeli evnuhi – moški, ki so jih v mladosti kastrirali –, so ti hranili odrezani del pazljivo zavit v svilo prav zato, da bi jih nekoč, ko bo prišel njihov trenutek, lahko pokopali s tem, kar so jim odstranili. Nekateri Kitajci so shranili vse pramene las, kadar so se strigli, vsak zob, ki so jim ga izdrli, vse pa je bilo nato treba vstaviti v kovček po njihovi smrti.

Kdaj pride smrt?

Zato je bilo zelo težko začeti izvajati program prostovoljnega darovanja organov. Dr. Huang ter številni zdravniki in sociologi so se kljub temu sklicevali na altruizem kot na protiutež tradiciji in opozarjali, da vse prevladujoče religije pozivajo k temu, da je treba pomagati drugim, nato pa so to ugotovitev poskušali uporabiti za premagovanje dolgoletnih ovir. Organizacija Rdečega križa je zbrala prostovoljce, ki usklajujejo darovanje in morajo imeti vključen telefon 24 ur na dan ter prejemati klice ljudi, ki so v dilemi. To se ponavadi dogaja, kadar je nekdo že na smrtni postelji in bi njegova družina v zadnjem trenutku rada storila dobro delo, nato pa morajo vsi člani podpisati soglasje.

Program slabo napreduje tudi zaradi globokega nezaupanja Kitajcev v medicinske ustanove, ki so pogosto podkupljive kakor vse druge ustanove v njihovi državi, zato je težko odpraviti strahove o tem, da bi darovane organe lahko prodali, denar pa bi končal v nekem zasebnem žepu. Programu ni prav nič koristilo tudi to, da so na Kitajskem dolgo razpravljali o tem, kdaj lahko govorimo o smrti – ko nehajo delovati možgani ali ko preneha biti srce –, zato se mnogi bojijo, da bodo organe odstranjevali že takrat, ko je človek še živ.

Kljub vsemu je zaradi izobraževanja že videti začetne rezultate. Huang Jiefu je na zasedanju politično-posvetovalne konference (svetovalnega organa, ki je nekakšen zgornji dom kitajskega parlamenta) optimistično sporočil, da je januarja in februarja letos 381 državljanov darovalo več kakor 1000 organov, kar je dobesedno dvakrat več kakor v istem obdobju leta 2014. Do konca lanskega leta so v državni banki od prostovoljnih darovalcev prejeli samo 8000 organov, vendar uradni podatki ne navajajo, ali so bili med njimi tudi organi usmrčenih obsojencev, ki so podpisali soglasje.

Skratka, število darovalcev na vsak milijon prebivalcev je bilo na Kitajskem vse doslej približno dvajsetkrat nižje kakor v Ameriki in Evropi. Kako zelo se bodo razmere na tem področju spremenile, je precej odvisno tudi od države. Pričakovati je mogoče, da bodo zakon o presaditvah v prihodnje precej strožje izvajali, bolnišnicam pa bodo preklicali zdravniška dovoljenja, če se bodo poskušale izogniti sodelovanju z državno banko organov.

Darovanje organov bi lahko spodbudili tudi z nacionalnim ponosom. Mnogi Kitajci so zbledelo ideologijo zamenjali z upanjem, da bo njihova država postala vodilna sila v znanosti. Ko so prejšnji teden objavili, da bodo morda že v prihodnjih dveh letih opravili prvo presaditev glave in da bi to lahko storili prav na Kitajskem, je zgodba o človeškem telesu in presajevanju organov dobila nove razsežnosti.

Profesorju Ren Xiaopingu z medicinske univerze v Harbinu je namreč uspelo presaditi glavo miši, zdaj pa bo poskus izvedel na večjih sesalcih.

Toda prostovoljni darovalci darujejo svoje organe zato, ker bi radi živeli v bolj humani družbi. Kaj bi si Konfucij mislil o darovanju ledvice ali srca, morda niti ni več tako zelo pomembno, saj se tudi civilizacije pomikajo po poti evolucije in modernizacije, mar ne?