Krize in konflikti, ki se jih splača opazovati

Ne gre samo za Donalda Trumpa in njegovo dolgo senco, ampak tudi za introvertirane Združene države, militarizirano ameriško zunanjo politiko in krušenje multilateralizma. Obstaja dolg seznam žgočih svetovnih konfliktov, vrednih posebne pozornosti.

Letos bodo v Združenih državah vmesne kongresne volitve, nad predsednikom je oblak ruske preiskave (Russiagate), na Bližnjem vzhodu bodo vse oči uprte v naslednika saudske krone princa Mohameda bin Salmana, ki ga na Zahodu poznajo pod vzdevkom MBS, volitve bodo v Rusiji in Mehiki, leto 2018 bo ključno tudi za prihodnost Južne Afrike, možen je odhod Jacoba Zume. Toda večina pogledov je kljub vsemu usmerjenih proti Severni Koreji, svet jo dojema kot najbolj problematično svetovno žarišče.

Poleg konfrontacije med Pjongjangom in Washingtonom je aktualen še niz drugih kriz in konfliktov, ki jih je International Crisis Group uvrstil med deseterico najbolj akutnih. To so konflikt med Združenimi državami, Saudsko Arabijo in Iranom; kriza v Burmi in Bangladešu zaradi skrb zbujajočega položaja manjšine Rohinga; vojna v Jemnu z lakoto, kolero in milijoni razseljenih ljudi vred; intenziviranje vojne v Afganistanu; razmere v Siriji, kjer po sedmih vojnih letih spopadi še niso mimo; pa razmere v zahodnoafriški regiji Sahel, Demokratični republiki Kongo in Ukrajini ter, ne nazadnje, v južnoameriški Venezueli.

Rivaliteta

Bližnji vzhod bo letos očitno v senci rivalitete med trojico držav: Združenimi državami, Saudsko Arabijo in Iranom. Gre za medsebojno učinkovanje konsolidacije moči Mohameda bin Salmana, strategije ameriške administracije do Irana ter razmer po uničenju Islamske države v Iraku in Siriji. To zadnje je povezano predvsem z ameriško-saudskim zadrževanjem Irana, novo negotovost vnašajo aktualni protesti v državi. S tako malo diplomacije in tako številnimi žarišči so tveganja za stopnjevanje konfrontacije v tem delu sveta velika.

Statistika bližnjega Jemna je pošastna, humanitarna kriza neizmerna, vendar daleč od oči svetovne javnosti in mednarodne diplomacije. Osem milijonov ljudi je na robu lakote, po znanih podatkih obstaja milijon primerov kolere, tri milijone je razseljenih. Vse to utegne dodatno zaostriti državljansko vojno, ki je posledica zapletenih sunitsko-šiitskih napetosti. Razmere so po uboju nekdanjega predsednika Alija Abdulaha Saleha še težavnejše, diplomatska pogajanja še bolj oddaljena, manj realna možnost.

Nestabilnost in nasilje

Po skoraj sedmih letih vojne, konsolidaciji predsednika Bašarja al Asada ob pomoči Irana in Rusije, prizorišču sirske države kot prostoru za kosanje regionalnih in mednarodnih sil in izgonu Islamske države, spopadom ni videti konca. Poznavalci razmer se bojijo nove ofenzive Asadovega režima na severovzhodu, kar bi lahko povzročilo še večje uničenje in še več razseljenega prebivalstva.

Poleg Demokratične republike Kongo, tačas ene najhujših humanitarnih kriz na svetu, je v Afriki posebej problematična regija Sahel. Je območje brezvladja, nestabilnosti, džihadističnega nasilja, konfliktov in spopadov, povezanih tudi s tihotapskimi potmi. Pomnimo krizo v Maliju leta 2012, odtlej se je nestabilnost razširila v sosednja Niger in Burkino Faso. Regija posebej vznemirja Evropo, tako zaradi migracij kot zaradi terorizma. Mnogi mislijo, da so skupne sile G5-Sahel (Mali, Niger, Čad, Burkina Faso, Mavretanija) – v pomoč pri vzpostavljanju lastnih oboroženih sil za boj proti islamskemu terorizmu – poskus, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov. Orožje in denar ne zadoščata za to, da bi rešili težke krize, denimo omenjeno, ki bremeni zlasti Evropo.

Na vzhodu celine vznemirja konflikt v Ukrajini, doslej je umrlo 10.000 ljudi, humanitarna kriza traja in traja, ni videti, da bi se odnosi med Rusijo in Zahodom izboljšali, implementacija sporazuma Minsk II. je na mrtvi točki.

Zlovešče so nadalje napovedi za vojno v Afganistanu, ki se utegne v tem letu intenzivirati. Nova ameriška strategija pomeni stopnjevanje operacij proti talibom, vse več je ameriških zračnih napadov in več je tudi afganistanskih kopenskih ofenziv, navaja poročilo International Crisis Group. Talibi, povezani z Iranom in Rusijo, zdaj nadzorujejo več ozemlja kot kadarkoli po letu 2001 in očitno so tudi bolje opremljeni. Deklarirani cilj političnega dogovora je videti daleč, diplomacije ni, pristop je v celoti militariziran, strategija izključno vojaška. Očitno je, da Združenim državam niti ni do stabilizacije razmer, bolj do vojaške navzočnosti. Letos poleti bodo v Afganistanu parlamentarne volitve, vsa glasovanja po letu 2004 so sprožila neke vrste krizo.

Protesti in zator

Na drugem koncu sveta vznemirja Venezuela, vse bolj avtoritarna vlada Nicolása Madura je okrepila prijem in z nasiljem zatrla proteste, opozicija se je sesula sama vase. Ekonomska in politična kriza sta potisnili južnoameriško državo na rob insolventnosti, možnosti za obnovo demokracije se zdijo vse bolj pičle, potrebna bi bila, na primer, mednarodno nadzorovana pogajanja. Državo pesti lakota, pričakovati je, da se bo humanitarna kriza letos še poglobila.

V Aziji kriza v Burmi in Bangladešu ogroža demokracijo in stabilnost celotne regije, veliko beguncev povečuje trenja, poznavalci razmer opozarjajo na možnost konfliktov s skupnostmi, ki gostijo begunce in razseljene osebe.

In ne nazadnje Severna Koreja. Lani smo opazovali nevaren, zlovešč trk: jedrskih poskusov korejskega voditelja Kim Džong Una in agresivne govorice Trumpove Bele hiše, nuklearni konflikt se še nikoli v novodobni zgodovini ni zdel tako blizu. Severnokorejski režim ima dovolj jedrskih bomb, da lahko grozi sosedom in, tako zagotavlja sam, celo Združenim državam Amerike; slednje odgovarjajo z ostrino, diplomatska pogajanja niso prioriteta, torej vojaška eskalacija ni izključena. Prve letošnje dni gledamo novo merjenje moči, kdo ima večji jedrski gumb. Z vso ostrino se postavlja vprašanje, kdo je nevarnejši – Trump ali Kim.