Tiskane izdaje
New York – Ameriški predsednik Barack Obama, ki se je pogosto pritoževal, da ameriški kongres deluje počasi kot ledeniki, je med pravimi ledeniki polarnega kroga utrjeval svojo okoljsko politiko in predsedniško zapuščino. Največja ameriška zvezna država Aljaska pa je med prvim predsedniškim obiskom za nekaj časa zdrsnila iz osame na severu.
»Vesel sem, da je to edini medved, ki sem ga srečal v parku,« se je Barack Obama šalil po srečanju s televizijskim zvezdnikom Bearom Gryllsom (njegovo ime pomeni medved v angleščini), ki slovi po svoji oddaji o preživetju v divjini. Nacionalni park Kenai Fjords na jugozahodu Aljaske ni bil samo priložnost za snemanje posebnega nadaljevanja Gryllsove nanizanke s predsednikom, ampak mogočna kulisa za Obamov poziv k ukrepom za ublažitev podnebnih razmer.
Pod ledenikom Exit, trikilometrsko gmoto ledu, ki pa se je samo od leta 2008 skrajšala za skoraj četrt kilometra, je dejal, da je to eden najboljših kažipotov, kam nas vodijo podnebne spremembe. »Zagotoviti moramo, da bodo tudi naši otroci lahko videli kaj takšnega,« je poudaril ob mogočni reki snega in ledu. Opozoril je, da smo vse bliže trenutku, ko bo prepozno za ukrepanje, saj se »podnebje spreminja hitreje kot naša prizadevanja, da bi se s tem spopadli«.
Tridnevno potovanje po največji ameriški zvezni državi je bilo skrbno zasnovana fotografska seansa predsednika in osupljive narave, pri čemer Bela hiša računa, da bo sporočilo o njeni ogroženosti in izginjanju v ameriški javnosti vzbudilo občutek nujnosti ukrepanja. Včeraj so obiskali tudi ogrožena naselja prvotnih prebivalcev Aljaske, ki se je zaradi taljenja permafrosta, nekoč trajno zamrznjenih tal, začela pogrezati, in pokazali na neposredne posledice segrevanja ozračja na ljudi.
Po podatkih ameriške okoljske agencije (EPA) kar okoli sto tisoč prebivalcev Aljaske živi na območjih, kjer se tla talijo. Temperature na Arktiki se namreč dvigujejo dvakrat hitreje kot kjerkoli drugod po svetu. To povzroča tudi taljenje ledu ob obalah in te izpostavlja divjanju morja, izginjanje ledenih plošč ogroža tudi preživetje tihomorskih mrožev, ki so počivali na njih.
Pred letošnjo okoljsko konferenco, ko naj bi decembra v Parizu sprejeli novo mednarodno pogodbo o omejevanju izpustov toplogrednih plinov, Obama ni naslavljal le domače javnosti, ampak tudi mednarodno. »To mora biti leto, ko bo svet končno dosegel sporazum za zaščito edinega planeta, ki ga imamo, in dokler še imamo čas,« je ameriški predsednik z mero optimizma potrdil, da je mednarodna skupnost blizu dogovora.
Toda hkrati se je spopadal s kritikami naravovarstvenih krogov, češ da je z dovoljenjem podjetju Shell za iskanje nafte na Arktiki sam ogrozil eno zadnjih neokrnjenih velikih divjin. Pred odhodom na Aljasko je to poskušal upravičiti z besedami, da »je naše gospodarstvo še vedno odvisno od nafte in zemeljskega plina ... zato se moramo bolj opreti na domačo proizvodnjo kot na uvoz iz tujine«.
Toda aktivisti trdijo, da predsednik ruši lastna okoljska prizadevanja. »Nasprotje med pomembnimi ukrepi proti podnebnim spremembam in nadaljevanju iskanja ogljikovodikov na težko dostopnih območjih je očitno,« je poudaril Michael LeVine iz organizacije Oceana. Skupina Credo je Obamo obtožila »samouničujoče hinavščine«.
Ameriška desnica, ki sicer poskuša onemogočiti predsednikove ukrepe za zmanjševanje toplogrednih izpustov, mu je tokrat stala ob strani in Obamove besede označila za »okoljski alarmizem« ter predvsem opozarjala na enostransko ukrepanje s predsedniškimi ukazi. Ali pa svarila, da bi bila demokratska kandidatka Hillary Clinton še bolj okoljsko aktivna od sedanje Bele hiše.
Republikanski senator John McCain pa je priložnost izrabil za nove pozive h koncu vojaških varčevalnih ukrepov, češ da je Arktika po njegovih besedah cilj »neoimperialnih ambicij« ruskega predsednika Vladimirja Putina. McCain je v časniku Wall Street Journal zapisal, da poskuša Rusija nacionalizirati nove vodne povezave, ki jih povzroča taljenje ledu v Arktičnem oceanu.
