Tiskane izdaje
Leto 2015 se bo v spomin nedvomno zapisalo kot leto, v katerem je nasilje nad kristjani in njihovo preganjanje doseglo doslej nesluteno raven, je v danes publiciranem poročilu Weltverfolgungsindex 2016 (Indeks svetovnega preganjanja 2016) zapisala nevladna organizacija Open Doors, ki spremlja in beleži nasilje nad kristjani po svetu, od leta 1993 pa o njihovem preganjanju izdaja tudi letno poročilo.
Neslavnih deset s Severno Korejo na čelu
V letno poročilo organizacija Open Doors vselej uvrsti 50 držav, v katerih je bilo preganjanje kristjanov zaradi njihovega verskega prepričanja v preteklem letu najbolj množično oziroma je privzelo najhujše oblike. Na tej negativni lestvici že štirinajsto leto vodilno mesto zavzema Severna Koreja, v letošnjem poročilu, ki je še posebej zajetno, saj obsega kar 290 strani, pa ji po resnosti kršitev (v tem vrstnem redu) sledijo Irak, Eritreja, Afganistan, Sirija, Pakistan, Somalija, Sudan, Iran in Libija.
Razlogov, da je preganjanje kristjanov postalo tako množično prav v zadnjem letu, je po mnenju Open Doors več.
Islamski ekstremizem
Na prvem mestu je islamski ekstremizem, zlasti ekspanzija zloglasne Islamske države, ki je območje svojega delovanja razširila daleč onstran meja Bližnjega vzhoda in se trenutno pripravlja na zavzetje libijskega mesta Sirta kot morebitne njene nove prestolnice, če bi v obstoječem glavnem mestu, sirski Raki, življenje zaradi nenehnih letalskih bombardiranj postalo nevzdržno.
Islamski državi, navaja poročilo, so se priključili tudi drugi ekstremisti, kot npr. milica Boko Haram v Nigeriji, ki svoje delovanje razširja tudi v sosednji Niger in Čad. Tudi deli somalske milice Al Šabab so se priključili Islamski državi. Al Šabab je dejavna tudi v sosednji Keniji, ki je bila aprila lani priča »najhujšemu nasilju proti kristjanom v zadnjih petnajstih letih: do zob oboroženi islamisti so zajeli 700 študentov kot talce in ubili 148 kristjanov«.
Tri zgoraj navedene ekstremistične skupine – Islamska država, Boko Haram in Al Šabab – so po besedah sestavljavcev poročila odgovorne za preganjanje kristjanov v štirih od desetih najvišje uvrščenih držav − v Iraku, Siriji, Somaliji in Libiji.
Diskriminatorna zakonodaja
Države se z grozečim islamskim ekstremizmom poskušajo spopadati na različne načine. Ene stavijo na nacionalizem kot protistrategijo, druge sprejemajo zakone, ki vladam omogočajo ostrejši nadzor slehernega verskega združevanja. Režim v Burmi, ki se je na lestvici uvrstil na 23. mesto, je po navedbah poročila v zadnjem letu sprejel štiri diskriminirajoče zakone, med njimi tudi »zakon o konverziji«, ki omogoča kaznovanje oseb, ki so prestopile v krščansko vero.
Po navedbah poročila procesi radikalizacije niso obšli niti hinduizma. Indija, ki se je v tokratnem poročilu uvrstila na 17. mesto in se s tem prvič povzpela med prvih dvajset držav, je postala prizorišče čedalje pogostejših napadov na krščanske cerkve in duhovnike. Molk oblasti o napadih in odsotnost kazenskega sankcioniranja nasilja nad kristjani samo še prilivata olje na ogenj hinduističnega ekstremizma.
Črna celina
Med državami, ki so uvrščene na indeks, je iz leta v leto več držav s črne celine. Letos jih je že 16, večinoma z območij pod Saharo. »Na svetu je trenutno mogoče prepoznati dve središči islamskega ekstremizma,« navaja poročilo. »Eno je na Bližnjem vzhodu, drugo je v delu Afrike južno od Sahare. Če merimo po številu kristjanov, ki so prizadeti, potem preganjanje v podsaharski Afriki nekajkrat presega preganjanje na Bližnjem vzhodu«.
Propadle in diktatorske države
Ni pa islamski ekstremizem edini vir diskriminacije in preganjanja kristjanov v današnjem svetu. To je posebej pogosto v tako imenovanih propadlih državah (failed states), ki so prizorišče brezzakonja, nekaznovanega uveljavljanja pravice močnejšega in v katerih so na udaru vse vrste manjšin, ne samo verske.
Libija, ki se je v letošnjem poročilu prvič uvrstila med deset držav, v katerih so kristjani najbolj preganjani, je živ primer takšne države, ki je razdeljena na tri območja in ima dve vladi. Majhna krščanska manjšina v njej je bila prisiljena ponikniti v podzemlje, na ducate kristjanov so pobili, nekatere med njimi v insceniranih obglavljenjih, ki so jih posneli s kamero in nato demonstrativno razširjali po svetovnem spletu.
Naslednji vir preganjanja so diktatorske države, v katerih paranoični diktatorji kristjane neredko preganjajo kot »agente Zahoda«. Ne gre le za Severno Korejo, ampak poročilo mednje uvršča tudi tretjeuvrščeno Eritrejo.
Kristjani na begu
V zadnjem letu se ni povečalo samo število kristjanov, ki so bili umorjeni, ampak tudi število napadov na cerkve. Kot posledica vsega naštetega je bilo lani na begu več kristjanov kot kdaj v zadnjih desetletjih. »Pred vojno,« navaja poročilo, »je Alep med vsemi sirskimi mesti izkazoval največje število prebivalcev krščanske vere. Po štirih letih [vojne] je njihovo število s prvotnih 250.000 spomladi lani zdrknilo na 40.000«.
Med begunci, ki so v zadnjem letu pred grozotami vojne iz Sirije pribežali v Evropo, je tudi precejšen del kristjanov. Kristjani pred nasiljem bežijo tudi v drugih državah, npr. v Nigeriji ali Keniji.
Božji tihotapec
Organizacijo Open Doors je leta 1955 ustanovil nizozemski protestant in misijonar Anne van der Bijl, znan tudi po vzdevku »božji tihotapec«. Leta 1955 je obiskal takrat socialistično Poljsko, kjer ga je vznemiril položaj kristjanov, ki so bili preganjani zaradi svojega verskega prepričanja. V naslednjih letih je začel redno obiskovati države za železno zaveso, pri čemer je v svojem Volkswagnovem hrošču vselej pretihotapil tudi večje število izvodov Svetega pisma v jeziku dežele, ki jo je obiskal. Iz dejavnosti enega moža se je postopoma razvila mednarodna organizacija za pomoč preganjanim kristjanom.
Cum grano salis
Vsakoletna poročila organizacije Open Doors so tudi predmet kritik. Organizaciji med drugim očitajo, da je bližja protestantom kot drugim krščanskim veroizpovedim. Kritiki opozarjajo tudi, da je pogosto težko presoditi, ali so predmet državne represije v resnici kristjani zaradi njihovega verskega prepričanja, ali pa so tarča preganjanja tudi druge manjšine in nasploh drugače misleči. Vrh tega je presoja pogostosti in intenzivnosti preganjanja subjektivna. Po drugi strani je sivo območje neprijavljenega preganjanja kristjanov v diktatorskih ali spodletelih državah iz razlogov, ki jih ni treba posebej navajati, izredno obsežno.
