Tiskane izdaje
Leto 2017 je bilo v Aziji podobno geopolitičnemu vlaku smrti in nekaj časa se je zdelo, da se je celina z največ prebivalci znašla na robu jedrske vojne, nekaj časa pa, da je že zakorakala v dolgo časa napovedovano prihodnost. Odprli so Pandorino skrinjico, iz katere uhaja napadalni nacionalizem in prikriti hegemonizem, nato so jo zvezali z »gospodarskim pasom«, ob katerem je Kitajska že začela graditi »svilno pot« evrazijskega združevanja.
Med vsemi viharji in nevihtami, ki so leta 2017 divjali po azijski celini, izstopa nekaj procesov in teženj, ki se bodo nadaljevali tudi prihodnje leto.
Ameriški predsednik Donald Trump je spremenil Tihi ocean v politično kuhinjo novega sloga in bil vse leto navzoč na njegovi azijski strani. Nenehno je nekomu grozil: Kitajski, da bo razmislil o odnosih s Tajvanom ali da ji bo napovedal trgovinsko vojno; Japonski in Južni Koreji, da jima bo zaračunal za varnost in vzdrževanje vojaških oporišč na njunem ozemlju; Severni Koreji, da jo bo »popolnoma uničil«. In vsem, da bo Ameriko postavil na prvo mesto, da nikomur ne bo več dovolil visokega trgovinskega presežka in da se bo umaknil iz prostotrgovinskih sporazumov (dejansko je umaknil ZDA iz transpacifiškega partnerstva).
V marsičem je prav to najbolj vplivalo na dogajanje v vzhodni Aziji. Kitajska je še odločneje še naprej nameščala svoje vojaške objekte na nadgrajenih otokih in čereh v Južnokitajskem morju, 26. aprila je splavila svojo prvo domačo letalonosilko, 1. avgusta pa je v Džibutiju slavnostno odprla tudi svoje prvo vojaško oporišče zunaj svojih meja.
Severna Koreja je že prvi dan leta 2017 napovedala, da bo preskusila projektil, ki bo lahko letel do ZDA, nato je 11. februarja – prav takrat, ko je Trumpovo posestvo v Mar-a-Lagu obiskal japonski premier Šinzo Abe – izstrelila prvo raketo po začetku mandata ameriškega predsednika. Tako se je začelo raketno leto, v katerem je Pjongjang izvedel vsaj 15 raketnih poskusov. Četrtega julija je izstrelil prvi medcelinski projektil hvasong 14, tri tedne zatem še enega, 29. avgusta je severnokorejska raketa preletela japonski otok Hokaido in slišati je bilo grožnje, da bi bil naslednjič lahko cilj ameriški otok Guam. Nato so 3. septembra preskusili še eno jedrsko, tokrat verjetno vodikovo bombo, in kljub Trumpovim žalitvam in grožnjam ter vse ostrejšim sankcijam OZN je Severna Koreja 29. novembra izstrelila do zdaj najzmogljivejši medcelinski projektil hvasong 15, o katerem strokovnjaki trdijo, da bi lahko dosegel skoraj katero koli točko na ameriški celini.
Poleg tega je bilo lansko leto še posebno dramatično tudi za severnokorejskimi domačimi kulisami. Trinajstega februarja so na letališču v Kuala Lumpurju zastrupili Kim Džong Nama, polbrata vodje Kim Džong Una, 19. junija pa je v Ameriki umrl Otto Warmbier, študent, ki so ga leto dni pred tem obsodili na 15 let prisilnega dela, ker je menda poskušal sneti politični poster z zidu hotela v Pjongjangu, nato so ga teden dni pred njegovo smrtjo vrnili domov v stanju kome.
Lani so štirje severnokorejski vojaki pobegnili v Južno Korejo. Najdramatičnejši pobeg se je zgodil 13. novembra, ko je 24-letni voznik vojaškega terenskega vozila skočil iz vozila na demarkacijski črti in stekel na južnokorejsko stran, medtem ko so ga zasuli rafali njegovih vojakov. Preživel je s štirimi naboji v telesu in postal simbol napetosti, s katero Korejski polotok vstopa v leto 2018.
Februarja, ko je posestvo Donalda Trumpa v Mar-a-Lagu obiskal japonski premier Šinzo Abe, je Severna Koreja izstrelila prvo raketo po začetku mandata ameriškega predsednika. Foto: Nicholas Kamm/AFP
Večina analitikov se strinja, da se bo prihodnje leto za korejsko krizo začelo ključno obdobje. To je samo eden od razlogov, zakaj se je tudi Japonska leta 2017 intenzivno pripravljala za morebitno vojno ali vsaj za zelo poseben mir. Šinzo Abe je že ustvaril sedmo najmočnejšo vojsko na svetu in naredil vse, da bi čim prej spremenili mirovniško ustavo in tako omogočili, da bi Japonska smela vojaško ukrepati tudi zunaj svojih meja. Odločitev o tem bi lahko za nekaj časa preložili, ker se namerava cesar Akihito odpovedati prestolu, odpoved prestolu pa so decembra tudi uradno odobrili in jo bodo predvidoma izvedli leta 2019. Toda leto 2017 je bilo odločilno za japonsko militarizacijo, zato se bo oboroževanje in podiranje mirovniških ovir gotovo nadaljevalo.
Takšno dogajanje, ki spominja na začaran krog, vse bolj spodbuja Kitajsko, da poskuša narediti vse za to, da ne bi nikoli več postala japonska žrtev, zato je največja azijska sila izkoristila leto 2017 za potrditev svojega globalnega vodilnega položaja na vseh področjih. Oktobra je njena Komunistična partija organizirala 19. kongres in zaupala Xi Jinpingu še en mandat na čelu partije in vojske (kmalu bo to pomenilo še en mandat na čelu države). Še pomembneje je bilo, da je na kongresu predstavila načrt razvoja do leta 2050, ko namerava spremeniti Kitajsko v največjo globalno velesilo.
Če k vsemu temu dodamo še nadaljevanje splošne rasti v Indiji, kjer se prav tako uveljavlja hinduistični nacionalizem, poglobitev prepada med budisti in muslimani v Burmi ter krepitev verskih strasti v številnih državah jugovzhodne Azije, lahko pričakujemo, da bo leto 2018 zelo burno. Že na začetku leta bodo v južnokorejskem Pjongčangu pripravili zimske olimpijske igre, zato bo vsaj na začetku leta veliko slišati o optimizmu in željah po miru. Vprašanje, ali se bo nato nadaljevala nočna mora ali bo prevladal razum, je za zdaj bolje pustiti pri miru. Kmalu nam bo vse jasno.
