Tiskane izdaje
V Severovzhodni Aziji vojne pravzaprav sploh niso več potrebne. Do leta 2750 tako ali tako ne bo več nobenega Južnega Korejca pa tudi Japoncev čez slabih tisoč let ne bo več, če se ne bo zgodil čudež, ki bi v teh dveh državah povečal rodnost.
V Južni Koreji je bilo lani rojenih le še 8,6 otroka na tisoč prebivalcev, to pa je najnižja stopnja rodnosti, odkar so leta 1970 uvedli evidenco demografskih gibanj. Takrat je bilo na tisoč Južnih Korejcev rojenih 31,2 otroka.
Raziskava, ki so jo izpeljali pod pokroviteljstvom narodne skupščine, je pokazala, da imajo ženske v svojem rodnem obdobju 1,19 otroka, kar je vsekakor premalo, da bi število prebivalcev dolgoročno ostalo na okoli 50 milijonih. Če ne bo takšne ali drugačne velike spremembe, na primer, združitve s Severno Korejo, se bo število prebivalcev Južne Koreje do leta 2046 zmanjšalo na 40 milijonov. Od tukaj dalje je izračun sila preprost: do leta 2136 jih bo ostalo le še deset milijonov, če se prej ne bo mednje pomešala sveža imigrantska kri, okoli leta 2750 pa bo umrl še zadnji Južni Korejec.
Lahko bi pomislili, da Južni Korejci preprosto nimajo časa za rojevanje in vzgojo otrok, saj najnovejši statistični podatki Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) kažejo, da povprečni prebivalec te države dela 2163 ur na leto, kar je občutno več kot, denimo, v Nemčiji, kjer se na leto povprečno dela 1388 ur. Ker pa največ delovnih ur na leto ustvarijo v Mehiki (leta 2013 kar 2237), kjer je stopnja rodnosti dobesedno dvakrat večja kot v Južni Koreji, mora biti vzrok za demografsko upadanje nekje drugje.
V prihodnjem življenju raje moški kot žuželka
Težko je reči, ali je logično ali absurdno, da se Južne Korejke pogosteje odločajo za življenje brez otrok zdaj, ko imajo na čelu države žensko, zagotovo pa je glavni razlog za zmanjšanje natalitete v tem, da so takoj, ko postanejo matere, na delovnem mestu neenakopravne. »Med visoko izobraženimi ženskami, ki opravljajo bolje plačana dela, se stopnja zaposlenosti občutno zmanjša, čim dopolnijo 30 let, in se nato nikoli več ne poveča,« pravi Čo Jun Sun, ministrica za enakopravnost spolov. »Naša glavna naloga je pomagati ženskam, da jim takrat, ko bodo dobile otroka, ne bo treba zapustiti delovnega mesta.« A že statistika, ki so jo izpeljali v nekaterih velikih družbah, priča o tem, kako je to težko. Konglomerat Hyundai Motor je imel leta 2012 med zaposlenimi komaj 4,8 odstotka žensk in samo ena od njih je bila med 246 direktorji na različnih ravneh. Tudi sama Čo je izkusila, kako težko je bili mati v tej deželi, saj je takrat, ko je imela majhne otroke, delala v odvetniški pisarni in neredko vsak mesec zamenjala od šest do sedem varušk, ker je pač iskala zaupanja vredno žensko. Mož, ki je bil prav tako odvetnik, ji je poskušal pomagati, a je to kljub vsemu v glavnem delo matere. »Kot budistka sem si v določenem trenutku rekla: ni pomembno, ali bom v prihodnjem življenju žuželka, rada bi le to, da bi bila moškega spola.«
Kljub vsem programom za uveljavljanje ženske enakopravnosti ali morda prav zaradi njih se po vsej Aziji rojeva vse manj otrok. Demografi napovedujejo, da se bosta leta 2014 na najbolj naseljeni celini sveta na tisoč prebivalcev rodila le še 2,1 otroka, medtem ko se je leta 1960 rodilo 5,8 otroka. Azija seveda ni edino območje na svetu, kjer se rojeva vse manj otrok, je pa nekaj posebnega, saj tu živi kar polovica človeštva, tako da je v resnici zelo resno vprašanje, kaj bo s človeštvom, če njegova polovica ne bo več rojevala otrok.
Poskus ženske enakopravnosti
Japonsko prebivalstvo se bo, če se ne bo kaj korenito spremenilo, do leta 2060 zmanjšalo za 40 odstotkov, kljub stalnemu zmanjševanju števila novorojenih otrok pa je bil ta trend leta 2012 povsem enak v vseh petih najbolj razvitih državah sveta – ZDA, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in, seveda, na Japonskem. V vseh petih državah se je rodilo za pet odstotkov manj otrok kot leta 2008.
Najnižjo stopnjo rodnosti imajo v Singapurju (0,78), Hongkongu, Macau in na Tajvanu, kjer sta dodatna dejavnika gosta naseljenost in pomanjkanje stanovanjskega prostora za širjenje družine. Vendar pa je tudi tukaj, tako kot to velja za Južno Korejo ali Japonsko, največji vzrok za zmanjševanje rodnosti predvsem poskus žensk, da bi postale enakopravne pri graditvi kariere. Delo in otroci so še vedno v razmerju »ali - ali«, in tako narodi počasi odmirajo.
Brez vojn, epidemij ali naravnih nesreč.
Samouničevanje zaradi diktata učinkovitosti
Samouničevanje človeštva je pravzaprav spodbudil diktat učinkovitosti, kajti če naj južnokorejska družba ostane v svetovnem vrhu, morajo v njej vsi – moški in ženske – delati vseh tistih 2163 ur na leto. Brez porodniškega dopusta pa tudi brez bolniškega dopusta, kadar ima otrok ošpice.
