Naftovod Keystone XL: Bela hiša proti kanadskemu črnemu zlatu

New York – Sedem let je vlada v Washingtonu razmišljala o gradnji naftovoda Keystone XL, ki naj bi težko nafto iz kanadskih skrilavcev usmeril proti ameriškim rafinerijam ob Mehiškem zalivu. Predsednik Barack Obama se je vendarle odločil, da je ne bodo dovolili. Tako poskuša tik pred pariško podnebno konferenco utrditi ameriško zavezanost zniževanju izpustov toplogrednih plinov.

»Naftovod Keystone je leta imel po moje prenapihnjeno vlogo v naši politiki. To je zastrlo dejstvo, da ne bi bil ne srebrna krogla, s katero bi oživili gospodarstvo, kot so nekateri obljubljali, ne avtocesta do podnebne katastrofe, kot so razglašali drugi,« je izjavil Obama, ko je na nenadoma sklicani novinarski konferenci sporočil odločitev o zavrnitvi gradnje. Ni po naključju stal pod portretom republikanskega Teddyja Roosevelta, pred dobrimi 100 leti pobudnika državnega varovanja narave in razbitja takratne največje naftne korporacije Standard Oil.

Načrtovani naftovod naj bi bil dolg skoraj 1900 kilometrov, po njem pa naj bi se pretakalo 830.000 sodčkov (skoraj 132 milijonov litrov) nafte na dan. Naravovarstveniki so spodbijali njegovo gradnjo, pri čemer so opozarjali na njegov potek skozi ameriški vodonosnik Sandhills na severu države Nebraska, kjer so ene največjih rezerv pitne vode na svetu. Kasneje so se osredotočili na težko nafto iz skrilavcev, ki vsebuje več žvepla in ogljika kot običajna, njeno pridobivanje pa povzroča za 17 odstotkov več toplogrednih plinov. Poleg tega bi njena uporaba še dodatno zvišala količino ogljikovega dioksida v ozračju.

Brez večjih vplivov

Naravovarstveniki so doživeli hladen tuš, ko je ameriško zunanje ministrstvo v okoljski študiji objavilo, da gradnja in normalno delovanje naftovoda ne bi povzročila pomembnejših vplivov na okolje. Po njihovem se bo črpanje v kanadski Alberti nadaljevalo z ali brez gradnje 7 milijard dolarjev vrednega naftovoda, ta pa je okoljsko najbolj sprejemljiva oblika transporta, saj povzroča za 28 odstotkov manj izpustov kot uporaba železnice ali ladij. Poleg tega je najbolj varen, na kar je opozorila tragedija v kanadskem kraju Lac-Mégantic, ko je julija 2013 iztirjen vlak s surovo nafto opustošil središče mesta in povzročil smrt 47 ljudi.

Študija je hkrati ugotovila, da ob ceni nafte pod 65 dolarjev za sodček črpanje v kanadski Alberti ni več ekonomično. Ameriška okoljska agencija je letos poudarila, da bi naftovod spodbujal črpanje tudi ob nižji ceni, saj je pretakanje nafte po njem precej cenejše kot prevoz z železnico. Ob zmanjševanju porabe in presežkih na trgu je cena že nekaj časa pod 50 dolarji za sodček, skrilavci pa so postali predragi. To kaže odločitev podjetja Royal Dutch Shell, ki je ustavilo dva projekta v Alberti, čeprav je vanje že vložilo milijarde dolarjev.

K odločitvi Bele hiše so pripomogle tudi volitve v Kanadi, na katerih so zmagali liberalci novega premiera Justina Trudeauja. Njegov konservativni predhodnik Stephen Harper je gradnjo Keystona XL jemal kot enega najbolj pomembnih usmerjevalcev odnosov med državama in osebno pritiskal na Obamo, naj podpre projekt. Tudi Trudeau načeloma podpira naftovod, a je hkrati veliko bolj dovzeten za posledice segrevanja podnebja in ga ne dojema kot srčiko sosedske politike.

Washington Post navaja trditve neimenovanih vladnih uradnikov, da naj bi se Obama že pred dvema letoma odločil za zavrnitev gradnje, a je počakal na politično primeren trenutek. Tri tedne pred začetkom pariške podnebne konference je Keystone uporabil kot dokaz svetu, da je Bela hiša kljub okoljsko neobčutljivi opoziciji, ki obvladuje kongres, trdno odločena sodelovati pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. »Amerika je zdaj svetovni voditelj pri resnih ukrepih za boj proti podnebnim spremembam. Odobritev tega projekta pa bi spodrezala to vodilno vlogo,« je na tiskovni konferenci poudaril Obama.

Sveti gral zelenih

Zgodba o naftovodu seveda še zdaleč ni končana. Kanadsko podjetje TransCanada, ki je hotelo zgraditi Keystone XL, je poskušalo zadnji hip ustaviti postopek odločanja, saj so verjetno izvedeli, kaj namerava Bela hiša, zmaga desnice na volitvah prihodnje leto pa bi pomenila zeleno luč za projekt. Po pričakovanjih so republikanci nemudoma začeli udrihati po Obami. Senator Marco Rubio, ki se vse bolj uspešno poteguje za republikansko predsedniško kandidaturo, trdi, da je dal prednost »okoljskim radikalcem pred ameriško energetsko varnostjo« in da bo kot predsednik dovolil gradnjo.

Rutinski infrastrukturni projekt je postal simbol obdobja in eden od temeljnih kamnov Obamove okoljske zapuščine, čeprav tudi odločitev zanj ne bi bistveno vplivala na okolje. Toda po besedah Billa McKibbna, ustanovitelja okoljske skupine 350.org, ki je vodila kampanjo proti naftovodu, je Obama postal prvi svetovni voditelj, ki je zavrnil projekt zaradi skrbi za podnebje. »To mu daje veličino okoljskega voditelja in daje vrednost petim letom in milijonom ur, ki so jih številni ljudje vložili v ta boj,« je poudaril ­aktivist.