Tiskane izdaje
Kitajci vse pogosteje kupujejo prek spleta. Oblačila, elektroniko, hrano. Spletna prodajalna Alibaba si je s svojimi hitrimi in natančnimi storitvami med ljudmi pridobila zaupanje, prav to pa si želi zdaj izkoristiti za pomemben korak naprej. Kitajci se bodo lahko prek spleta prijavili na seznam darovalcev organov, seznam, ki je v njihovi deželi še vedno nedopustno kratek.
Alibabina finančna podružnica Alipay, ki je nekakšna kitajska inačica Paypala, je prejšnji teden zagnala spletno platformo za prijavo, na kateri bodo lahko darovalci zlahka in hitro izpolniti obrazec s 14 različnimi vrstami osebnih podatkov. Za vse skupaj bodo potrebovali manj kot minuto.
Kot ključno prednost tega človekoljubnega kanala poudarjajo prav enostavnost. Kajti ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nedavno med Kitajci izpeljala anketo z vprašanjem, ali bi bili pripravljeni darovati svoje organe, jih je kar 83 odstotkov odgovorilo pozitivno, večina preostalih pa je kot razlog, zakaj tega ne bi storili, navedla zapleteno proceduro in lastno neobveščenost ter nespretnost ob morebitni prijavi.
»Medtem ko se je za darovalce organov prijavilo več kot 130 milijonov Američanov, smo jih na Kitajskem zabeležili zgolj 80.000,« pravi Huang Jiefu, predsednik Fundacije za razvoj teransplantacije organov v Kitajski. »Nekateri to pripisujejo zastarelim kulturnim zasnovam, vendar pa gre včasih zgolj za to, da ljudje ne poznajo kanalov, po katerih bi se lahko prijavili za darovalca organov.«
Kulturne posebnosti so bile v resnici eden od razlogov, zaradi katerih je bila do zdaj že sama ideja darovanja pogosto nesprejemljiva. Večina Kitajcev veruje v budizem, ki se zavzema za globoko spoštovanje telesa kot pomembne lupine zavesti, hkrati pa dopušča podarjanje organov iz sočutja do trpečega človeka. Konfucijanstvo pa po drugi strani zahteva, da se po smrti pokopljejo vsi posmrtni ostanki. »Telo, lase in kožo smo dobili od staršev in zato jih ne sme nihče poškodovati,« se glasi konfucijanski rek, tako da so tudi evnuhom balzamirali in hranili odrezane organe, po njihovi smrti pa so jih pokopali skupaj s preostalim telesom.
In v resnici je bil prav to eden od razlogov, zaradi katerega se Kitajci niso kaj dosti odzivali na pozive, naj darujejo organe. Ključna ovira pa je bila zapletena administracija. Tako pride na vrsto za presaditev organov le manjši del od okoli 300.000 bolnikov, pri katerih je od tega posega odvisno njihovo življenje.
Del povpraševanja so na Kitajskem dolgo reševali z jemanjem organov na smrt obsojenih kriminalcev. Število usmrčenih je sicer državna tajna, a je mogoče na podlagi medijskih poročil o izvršitvah najstrožje kazni našteti najmanj 1500, ne redko pa celo po 2500 primerov letno. Vlada je sicer resda sprejela ukrep, ki prepoveduje jemanje organov od usmrčenih, a je bilo ta ukrep težko izvajati, saj so imeli zapori pogosto sklenjene sporazume z bolnišnicami, obsojence pa so na morišča pripeljali v spremstvu medicinskega osebja, ki nemudoma opravilo svoj del posla.
V zadnjih nekaj letih pa je začel tudi na Kitajskem vse bolj naraščati odpor do jemanja organov od usmrčenih, pa tudi do same smrtne kazni. Obsodbe, izrečene pod pritiskom kampanjskega zatiranja kriminala, so včasih pripeljale do tega, da so bili usmrčeni tudi nedolžni posamezniki. Ko so v začetku tega meseca ugotovili, da so pred dvema desetletjema ustrelili takrat komaj 22-letnega mladeniča, ki so ga po krivici obtožili posilstva in uboja neke ženske, se je kitajska javnost zgrozila že ob sami misli, da se lahko zgodi kaj takšnega, hkrati pa je pokazala tudi precej več sočutja (kot je tukaj običajno) s starši, ki jim nobeno denarno nadomestilo za to grozljivo napako ne more povrniti sina.
Ko je vlada leta 2010 začela poskusni projekt promoviranja darovanja organov, je bilo na seznamu darovalcev samo 34 ljudi. V prvih devetih mesecih leta 2016 so zabeležili že blizu tri tisoč prijav, kar je 50 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Že prvi dan, ko je Alipay aktiviral platformo za darovalce, se je nanjo prijavilo blizu 50.000 ljudi, seveda z možnostjo, da si lahko premislijo in umaknejo svojo prijavo. Alipay upa, da se to ne bo pogosto dogajalo, saj se lahko na njegovi spletni strani morebitni darovalci seznanijo z vsemi podrobnostmi darovanja, kar lahko bistveno pripomore k odpravljanju kulturoloških tabujev.
Prijava na Alipayu je seveda zgolj izraz želje po darovanju organov, da se darovanje v resnici izpelje, pa je potrebna stroga medicinska ocena. Nujna je tudi privolitev družine. Pa vendar gre Kitajska tukaj v pravo smer. Sočutje je sicer ena od najvišjih konfucijanskih vrlin. Ali sploh obstaja dragocenejše darilo, ki ga lahko človek da drugemu človeku?
