Nemirni Hongkong: Nevarna konotacija besede »kaos«

Protestom ni videti konca; tamkajšnji vladi so vojno napovedali tudi hekerji.

Objavljeno
02. oktober 2014 20.52
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Danes so se v Hongkongu razmere dodatno zaostrile, potem ko so demonstranti zagrozili, da bodo zasedli urade in v petek predsedniku vlade Leung Chun-yingu onemogočili prihod na delo. »Naj nam pojasni, zakaj je policija posegla po solzivcu,« pravi 23-letni Ho Kit-ming. Fant sedi na ograji, ki so jo postavili pred poslopje območne vlade.

Namesto da bi odgovorila na njegovo vprašanje, je začela hongkonška policija dovažati opremo za preprečevanje neredov, kante solzivca in zaboje z gumijastimi naboji. Ker se je na naslovni strani partijskega glasila Renmin Ribao pojavil uvodnik, ki opozarja, da so protesti v hongkonški četrti Central »nezakoniti« in da utegnejo pahniti v kaos ves Hongkong, je treba iz tega razbrati naslednje: Peking ni pripravljen niti na najmanjši kompromis glede svobodnih volitev v Hongkongu, pa tudi ne glede odstopa sedanjega predsednika vlade.

Visoki kitajski funkcionarji so ob vsaki priložnosti poudarjali, da popolnoma zaupajo hongkonški vladi in policiji, kar pomeni, da za zdaj ne razmišljajo o tem, da bi pripadnike varnostnih služb poslali prek črte, ki celinsko Kitajsko deli od Posebnega administrativnega območja, kar je uradni status Hongkonga, vse odkar je leta 1997 prišel pod oblast Pekinga. Vse dokler osrednja vlada zavrača vsako možnost, da bi odstavili Leung Chun-yinga, kar demonstranti odločno zahtevajo, se bo morala s to težavo ukvarjati hongkonška vlada. To je tudi povsem v skladu s trditvijo Pekinga, da ni bila z ničemer kršena avtonomija Hongkonga in da se to tudi tokrat ne bo zgodilo. »Sonce vzhaja kot vedno,« je vsa ta dogajanja cinično komentiral Zhang Xiaoming, direktor predstavništva kitajske vlade v Hongkongu.

A to seveda ne pomeni, da ni nikakršne nevarnosti, da bi uporabili silo proti neoboroženim demonstrantom, ki »zasedajo Central« in ki zahtevajo pravico, da sami volijo svojega predsednika vlade, ki pa hkrati niti z enim samim geslom ne načenjajo vprašanja pripadnosti Hongkonga LR Kitajski, niti z eno potezo ne obračajo osti proti Kitajski in niti z eno besedo ne pozivajo k strmoglavljenju režima v Pekingu.

Čeprav je nekdanji pogajalec o primopredaji Hongkonga Chen Zuoer v intervjuju za ameriško televizijo CNN trdil, da gibanja »Zasedi Central« nikakor ni mogoče primerjati s študentskimi demonstracijami na Trgu nebeškega miru leta 1989, je kljub vsemu prepričan, da so tudi hongkonške študente zmanipulirali »odrasli ljudje z brado in gubami«. Tudi pred 25 leti je partijsko vodstvo trdilo, da stoji za študenti na Tiananmenu »peščica črnih rok«, ki vleče niti »upora«, in ga tako vnaprej obsoja na strašni poraz.

Posebno skrb zbuja dejstvo, da je Chen gibanje »Zasedi Central« poistovetil z revolucijami v barvah, kakršne smo videli v drugih državah«, saj je dala Kitajska večkrat jasno vedeti, da na svojih tleh kaj takšnega ne bo dovolila, pa čeprav za ceno novih žrtev.

V podobnem tonu je tudi zunanji minister Wang Yi opozoril ZDA, naj se ne približuje hongkonškim protestom. Wang je kitajski državni praznik preživel v Washingtonu v pripravah na prihod Baracka Obame v Peking, kamor bo ta prihodnji mesec odpotoval na zasedanje Apeca. V znamenje globokega spoštovanja, ki ga ameriška vlada goji do Kitajske, se je Obama tudi osebno sestal s kitajskim zunanjim ministrom. Kitajski mediji so sicer poročali, da so bile teme pogovora možnosti sodelovanja v boju proti širjenju ebole in terorizma, ameriški predsednik pa je opozoril, da Washington »pozorno spremlja proteste v Hongkongu in vztraja pri mirni premostitvi tega problema«.

S tem je bila takoj opredeljena točka, pri kateri se Obama in kitajski predsednik Xi Jinping razhajata, hkrati pa se je postavil tudi neizrečeni pogoj za organiziranje njunih nadaljnjih srečanj. Težko si je predstavljati, da bi Obama pripotoval v Peking, če bi se v tem času hongkonški protesti sprevrgli v krvava obračunavanja. V časih, ko se pojavljajo prva znamenja, ki kažejo, da je Islamska država iztegnila svoje lovke vse od Xinjianga, je za Xija izredno pomembno srečanje z ameriškim predsednikom. Poleg tega ni bil do zdaj razrešen niti eden od ozemeljskih sporov med Kitajsko in njenimi sosedami, s katerimi si deli Vzhodnokitajsko in Južnokitajsko morje, tako da je za vodstvo v Pekingu nadvse pomembno, da tekmecem v regiji jasno pove, da so njihovi sporazumi z ZDA povsem brez pomena. »Kitajska in Amerika sta dve veliki sili, ki sta odgovorni za mir in stabilnost vsega sveta,« je pogovor sklenil Wang Yi in dal s tem znova vedeti, da o strukturi svetovne ureditve odločajo veliki. Majhni jim lahko le sledijo.

In medtem, ko je mogoče v kitajskih medijih prebirati grozeče uvodnike, iz katerih izstopa beseda »kaos«, kot najhujša obsodba vseh dosedanjih pozivov k demokraciji, pa v njih ni poročil s hongkonških ulic. Celo televizijska postaja Phoenix, ki svoj program oddaja iz hongkonškega studia, ne poroča o protestih.

Če prijatelja spoznaš v nesreči, potem se ve, na čigavi strani so Rusi, zlasti takrat, ko lahko za vse obtožijo Američane. Ruska televizija je v torek namigovala, da ni naključje, da so hongkonški protesti izbruhnili tako kmalu po tistih v Ukrajini. »Analitiki menijo, da poskuša Washington kitajsko vodstvo odvrniti od podpore, ki jo v zvezi z dogajanji v Ukrajini, ponuja Moskvi,« je izjavila voditeljica Rusije 24, podobno tezo pa je bilo mogoče slišati tudi na Prvem kanalu, katerega dopisnik je prepričan, da je bil Peking na ta način kaznovan zaradi svojega stališča do ukrajinske krize, stališča, ki je za Zahod nesprejemljivo.

V vse skupaj se je zdaj vmešala še hekerska skupina Anonymous, ki je napovedala vojno hongkonški vladi, s tem ko je vdrla v več spletnih strani njenih ustanov. Za hekerje sta bila povod za mobilizacijo solzivec in poper, vendar pa ti grobost hongkonških pripadnikov posebnih enot primerjajo s taktikami ameriške policije v Fergusonu.

A Kitajski prav nič ne ugajajo neposredne primerjave kakršnimi koli že dogajanj na njenih tleh s krizami v drugih delih sveta. Taktika vodstva v Pekingu je v tem, da bi proteste v Hongkongu predstavila kot nekaj, kar ogroža zahodne interese. Konotacija besede »kaos« je globoka in zapletena, nikakor pa se ne ujema z besedami, kot so »kapital«, »naložbe« ali »dobiček«.