Tiskane izdaje
Kitajska se je pripravljena v boju proti terorizmu povezati s Francijo in mednarodno skupnostjo, je v soboto v telefonskem pogovoru s francoskim predsednikom Francoisom Hollandom izjavil kitajski predsednik Xi Jinping.
Barbarski napad na Pariz bi lahko prinesel preobrat tudi v kitajski politiki vojaške nevtralnosti do žarišč, s katerih se kriza preliva v velik del sveta. Vendar pa je vodstvo v Pekingu za to postavilo tri pogoje.
Prvi je ta, da morajo vse akcije proti teroristom, vključno z akcijami proti tako imenovani Islamski državi, potekati pod okriljem Združenih narodov.
Čeprav se je po Xijevem telefonskem pogovoru s Hollandom začelo špekulirati, da bo pariška tragedija povod za kitajsko vojaško delovanje v Siriji in da se utegnejo kitajske čete v kratkem pridružiti Rusiji v obračunih z Islamsko državo, je več kot očitno, da si Peking ne želi pripadati nobeni koaliciji, ki bi bila obarvana s specifičnimi geopolitičnimi interesi.
Hkrati je Kitajski povsem jasno, da ZN nihče ne sprašuje glede tega, kdaj, kdo in koga bodo bombardirali na Bližnjem vzhodu. Generalni sekretar se bo ta teden mudil ne v Parizu, temveč v Pjongjangu, kjer se bo, tako vsaj upa, sestal z vodjo Kim Džong Unom in tako morda svoj mandat končal na lastnem terenu in s političnim prispevkom k vrhunskemu srečanju voditeljev Severne in Južne Koreje, ki ga že na veliko pripravljajo. Drugi pogoj je, da protiteroristični boj ne sme imeti nikakršnega ideološkega predznaka.
Kitajski partijski strategi in neodvisni intelektualci vse do danes niso prebavili teorija pokojnega Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, in čeprav si jo tako prvi kot drugi prizadevajo ovreči s trditvami, da je »Kitajska prijateljica vseh civilizacij« in da boj proti nečemu, kar se imenuje Islamska država ali Islamsko gibanje za neodvisni Turkestan (kar je organizacija xinjianskih Ujgurov, ki se zavzemajo za odcepitev od Kitajske in ustanovitev turkestanskega kalifata), ne pomeni spopada z islamom nasploh, pa tudi med Kitajci vse bolj naraščajo rasizem, šovinizem in pavšalno nezaupanje do xinjianskih muslimanov.
»Običajnih muslimanov vzdolž varnostne črte ne bi smeli obravnavati drugače,« opozarja uvodnik v ponedeljkovem Global Timesu. »Kitajska ima veliko muslimansko populacijo, vendar zagotovo ni na prvi bojni črti spopada civilizacij. Upamo, da bo Zahod ostal miren, ker si ne želimo videti, kako se katastrofalna predvidevanja spreminjajo v resničnost.«
Tistim, ki so sestavljali ta uvodnik, je povsem jasno, da je tudi na kitajskih tleh demon islamofobije že ušel iz steklenice. Ko so dan po pariškem pokolu na spletni strani ministrstva javne varnosti objavili blog o 56-dnevi akciji kitajskih pripadnikov posebnih enot proti xinjianskim teroristom, »ki se je končala z odličnimi rezultati«, je bilo namigovanje na povezavo med naravo IS in političnimi cilji in sredstvi »majhnega števila« teroristov med Ujguri kar preveč neposredno.
Razlog, zaradi katerega so kitajski mediji po pariški tragediji pohiteli z objavo zgodbe o obračunu z domačimi teroristi, pa je pravzaprav tretji pogoj za vključitev azijske sile v oboroženi obračun z Islamsko republiko. Kitajska si želi opozoriti na to, da je tudi ona žrtev, kot je to zapisano v enem od uvodnikov, »raka moderne družbe«. Zahod ne bi smel imeti dvojnih meril, ko gre za terorizem. Xi Jinping je na zasedanju skupine G-20 v Antaliji dejal, da bi morala mednarodna skupnost podpreti Kitajsko v boju proti islamistom na njenih tleh.
To je bila jasna kritika na račun nekaterih zahodnih politikov in večine zahodnih medijev, ki skeptično spremljajo kitajsko politiko v Xinjiangu in v njej odkrivajo del vzrokov za ujgursko nezadovoljstvo in upore.
Sporočilo kitajskega partijskega vodstva se glasi, da mora biti boj proti terorizmu brez slehernih ideoloških razlik, kajti na koncu koncev ne bo Pariz nič bolj demokratično obračunal s storilci zločinov na njegovem stadionu, restavraciji in ulicah, kot to počne Peking, ko preganja ujgurske teroriste, ki so v napadih na javnih krajih v minulih treh letih po vsej državi usmrtili več sto ljudi. Dejstvo je, da je Francija kot dežela »bratstva, enotnosti in svobode« dovolila, da v njej odraste cela generacija muslimanov, ki se ne počuti kot del evropskega sistema vrednot, to pa pomeni, da je izginila razlika med evropsko zasnovo človekovih pravic in kitajsko represijo nad burkami, bradami, medresami in Koranom. Kitajsko vodstvo zato Evropski uniji sporoča: združimo se v globalnem boju proti terorizmu. Neodvisno od tega, kje poteka ta boj.
Čeprav ne smemo dvomiti o iskrenosti kitajskega izražanja sožalja Hollandu in Francozom, ni nikakršnega dvoma, da bo poskušal Peking iz pariške tragedije izvleči konkretno korist. Ko se bodo voditelji držav APEC v sredo sestali v filipinskem glavnem mestu Manili, bo v samem središču razprave terorizem, ne pa kitajska ozemeljska ekspanzija v Južnem kitajskem morju, kar je tema, ki jo bo poskušal ameriški predsednik Barack Obama vsiliti kot najpomembnejšo temo za prihodnost tega bloka.
Manila bo morala za začetek poskrbeti za varnost vrhunskega srečanja, na katerem se bodo zbrali voditelji držav in visoki predstavniki 21 držav Azijsko-pacifiškega območja, in čeprav Xi Jinping vztraja pri tem, da je treba forum posvetiti svobodni trgovini, Obama pa pri tem, da se morajo na srečanju osredotočiti na ohranitev svobodne plovbe, se je na seznam prioritet kot nepovabljen gost vsilil terorizem. Odgovor na vprašanje, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce, se zdaj ukvarja predvsem z zaščito enega in drugega pred bombami in kalašnikovkami.
