Nevarna tekma jedrskih gumbov

New York – Donald Trump je obseden z velikostjo, pa naj so to njegove roke, stolpnice, množica na predsedniški prisegi ali gumb za sprožitev jedrskega napada. Grozeče bahanje s slednjim je sprožilo novo čudenje Bele hiše nad njegovim nestabilnim obnašanjem.

»Ta norec je še vedno najmočnejša oseba na planetu, v dobrih štirih minutah lahko uniči svet,« se je čudil ekonomist in nekdanji minister za delo Robert Reich. Po mnenju konservativnega komentatorja Petra Wehnerja val sporočil prek twitterja v zadnjih dneh kaže na »psihološko, čustveno in spoznavno razkrajanje«. Številni komentatorji so opozorili na prikrito namigovanje na spolovila in spomnili, da je to ena od obsedenosti 71-letnega ameriškega predsednika, ki je bila najbolj izrazita v predvolilni tekmi v republikanski stranki, ko sta se z Marcom Rubiom dajala, kdo ima večje … roke.

»Tip je zmešan«

Trump je po štetju Washington Posta v 347 dneh izrekel 1950 lažnih ali zavajajočih izjav, pri katerih je pogosto šlo za velikost česa. Proti koncu leta je vsaj 53-krat ponovil, da prihajajo največji davčni rezi v zgodovini države, čeprav so ti celo po podatkih njegovega finančnega ministrstva »le« osmi največji. Prejšnji teden je v intervjuju za New York Times dejal, da se bolje spozna na davčne podrobnosti od kogarkoli. To je bila le ena od 24 napačnih ali zavajajočih izjav v polurnem pogovoru. Newyorški milijarder je hkrati prvi predsednik, ki so mu žalitve severnokorejskega režima zlezle pod kožo. Pri tem Beli hiši naklonjeni kritiki upajo, da je to strategija »norega voditelja«, s katero si želijo ustrahovati Pjongjang, da je Trump zmožen vsega, in ne resnično neuravnovešen ­voditelj.

Toda že mesece se vrstijo dokazi o njegovi zunanjepolitični naivnosti. Susan Glasser je v časniku Politico pisala o septembrskem srečanju z voditelji štirih južnoameriških držav, na katerem naj bi med drugim na glas razmišljal o vojaškem posegu v Venezueli. »Trump se je pokazal za neobveščenega in nevarno nepredvidljivega,« naj bi zunanji ministri vseh štirih držav dejali neimenovanemu višjemu ameriškemu uradniku, ki je vir Susan Glasser. Vsi štirje naj bi uporabili enake besede, »ta tip je zmešan«. Analitiki, kot je profesor politologije Michael Horowitz, sicer mirijo, da vojaški spopad med ZDA in Severno Korejo kljub nepredvidljivima voditeljema ni zelo verjeten, predvsem zaradi ameriškega procesa posvetovanj in odločanj, ki je potreben za takšno dejanje.

Žoga in piškotek

Sedanji predsednik ZDA ima na mizi rdeč gumb, toda pritisk nanj ne povzroči jedrske gobe, ampak prikliče strežnika s pločevinko kokakole. »Gumb« je v resnici kovček, ki ga vedno v bližini predsednika prenaša eden od petih predstavnikov različnih rodov ameriških oboroženih sil, v njem pa so navodila za uporabo, seznam ciljev, naprava za preverjanje vnesene kode ter radijski oddajnik. V žargonu mu pravijo »žoga« (za ameriški nogomet), ključni sestavni del postopka pa je »piškotek«, kartica s kodami, ki jih mora predsednik vnesti v žogo, preden lahko dovoli uporabo ene od 900 pripravljenih jedrskih ­konic.

Piškotek spremljajo govorice o zanimivi zgodovini; predsednik Jimmy Carter naj bi ga pomotoma poslal v kemično čistilnico. Po atentatu na Ronalda Reagana so zdravniki razrezali njegovo obleko, kartica pa je z njo vred obležala na tleh, kjer jo je zaplenila zvezna policija FBI in jo nekaj časa ni hotela vrniti vojski. Po besedah generala Henryja Sheltona, poveljnika generalštaba ob koncu predsedovanja Billa Clintona, je ta izgubil piškotek, a nekaj mesecev tega ni nikomur povedal. »To ni samo zelo pomembno, to je neznansko pomembno,« je bil v avtobiografiji ogorčen general. Barack Obama pa naj bi imel kartico za jedrski napad v žepu, ko je predlanskim kot prvi ameriški predsednik obiskal Hirošimo, prizorišče prve uporabe jedrskega orožja.