Tiskane izdaje
V odnosih med Kitajsko in ZDA se v stari ureditvi veča napetost. Zataknili sta se v Južnem kitajskem morju, kjer je v četrtek ameriško vohunsko letalo preletavalo kitajske umetne otočke. Sili sta se dotaknili le verbalno, glede tega, katera ima pravico gospodovanja v regiji.
V novi svetovni ureditvi pa se rojeva finančna diplomacija, ki povezuje oddaljene kontinente in različne ideologije. Medtem ko sta se kitajska vojna mornarica in ameriško vojaško letalo prepirala o tem, kdo mora zapustiti prostor nad arhipelagom Spratly, so v Singapurju zasedali predstavniki bodoče Azijske banke za investicije v infrastrukturo (AIIB) ter se pogajali o tem, kakšna bo videti bodoča inštitucija. Vsi členi sporazuma o njeni ustanovitvi so poenoteni in glavne zadolžitve razporejene. Banka bo pričela z delom že ob koncu letošnjega leta.
»To je kitajska mornarica. Vi! Stran!« Takšno je bilo sporočilo kapitana kitajskega rušilca, ki je plul nekaj tisoč kilometrov stran od kitajskega kopna, pilotu ameriškega letala P8-A Poseidon, ki je letel na nadmorski višini 4500 metrov.
»To je kitajski denar. Vi! Pridite!« Takšno pa je bilo sporočilo Pekinga, namenjeno predstavnikom 57 držav, ki so pohitele s podpisom sporazuma o ustanovitvi AIIB. Čeprav nekatere med njimi v stari svetovni ureditvi pričakujejo ameriško zaščito pred kitajsko ekspanzijo, pa so kljub temu prestopile v novo in v njej poiskale kitajsko roko, ki jih bo vodila k novim priložnostim za gospodarski razvoj.
O stari ureditvi vemo skoraj vse: kje se v njej kdo nahaja in kako naj se obnaša. O novi ureditvi pa se šele učimo. Pravzaprav smo dobili vtis, da se v Singapurju tudi Kitajska sama uči, kako izvesti svojo zamisel, ne da bi jo že na začetku zadušila, komu bo zaupala upravljanje banke in komu dala lastniške pravice ter kako se bo izognila vsem pastem, v katere se zapletata Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF), se pravi, vsa svetovna finančna konstrukcija, ki so jo pred pol stoletja postavili v Bretton Woodsu.
Lastniška struktura AIIB pove veliko o tem, kje so stebri nove ureditve. Kitajska bo imela z 30,85 odstotki največji delež. Za njo je Indija z 10,4 odstotka. Na tretjem mestu je Rusija, za katero pa se še ne ve točno, koliko bo znašal njen delež. Azijske države naj bi imele skupno v lasti med 72 in 75 odstotkov AIIB-ja, medtem ko si bodo Evropejci in vsi ostali med sabo razdelili med 25 in 28 odstotkov lastništva. Tudi še ni jasno, ali bo imela Rusija znotraj te inštitucije status azijske ali evropske države. Svoji strateški partnerici bo Kitajska v lastniški strukturi dodelila takšno mesto, ki bo dovolj vidno. A da v primeru, da se partnerstvo ohladi, ne bo preveliko in preveč pomembno.
V sestavi odbora direktorjev bo imela Nemčija, predstavnica najmočnejšega evropskega gospodarstva, zelo pomembno mesto. Kitajska je v teku zasedanja v Singapurju poudarila, da bodo v najvišje telo AIIB vključeni tudi predstavniki neazijskih držav. Ta odločitev je zelo pomembna za ohranjanje mednarodnih standardov poslovanja banke. Četudi gre za ustvarjanje nove ureditve, je dobro obdržati nekaj iz stare. »Za nas je zelo pomembno, da se standardi ne razlikujejo preveč od tistih v Svetovni banki in IMF,« je povedal Michael Clauss, nemški veleposlanik v Pekingu, ki je na sestanku v Singapurju namignil, da se bodo »morali v nekem trenutku odločiti za odprtje pisarne v Evropi. Za ta primer je Frankfurt gotovo primeren kandidat.« Seveda, če se ne izkaže, da je London še boljša izbira.
Ker sta ZDA in Japonska ostali zunaj AIIB, je to videti, kakor da sta se začasno zataknili v stari svetovni ureditvi. Kot kaže, se je premier Šinzo Abe poskušal izogniti pasti idejne stagnacije in sočasno z zasedanjem ustanoviteljev nove banke v Singapurju oznanil, da bo njegova vlada v naslednjih petih letih azijskim državam ponudila 110 milijard dolarjev posojil za gradnjo cest, pristanišč, mostov in ostale infrastrukture. Povsem jasno je, da je tudi to del finančne diplomacije, v kateri se je Kitajska izkazala za bolj spretno in uspešno, zato Abe noče izgubiti položaja v njej.
Kitajska je obljubila, da ne bo vztrajala pri političnih imenovanjih na odgovorne položaje, prav tako pa ne bo vsiljevala zgolj kitajskih strokovnjakov. Nasprotno, zamislili so si, da bo nova banka kraj, kjer se bodo srečevali najboljši bančni, finančni, gospodarski in ostali strokovnjaki z vsega sveta. Ker pa je Kitajska v preteklih desetletjih pošiljala sto tisoče študentov, da se izobražujejo na najboljših šolah na svetu, lahko pričakujemo, da bodo najboljše med njimi povabili v AIIB.
Ustanavljanje banke, katere začetni kapital so s 50 milijard povečali na 100 milijard dolarjev, je za Kitajsko zgolj faza velikega projekta, ki bi ga lahko tudi imenovali nov vidik globalizacije. Tudi Kitajci se sprašujejo, koliko je njihova država v stanju biti na čelu takšne institucije. Nekateri poudarjajo, da se ne ve natančno niti to, kako deluje Ljudska banka LR Kitajske, zato se lahko vprašamo, ali se bo azijska sila držala načela odprtosti in demokratičnosti znotraj AIIB.
»Že to, da je AIIB privabila tako veliko držav, postavlja zahtevo, da je notranja struktura bolj demokratična od Svetovne banke in IMF,« mi je povedal Wang Hui, eden od najbolj znanih kitajskih intelektualcev in profesor na pekinški univerzi Tsinghua. »Brez enakopravnosti, odprtosti in demokracije te države ne bodo hotele biti del AIIB, ne glede na to, da so jih v banko privedli ekonomski motivi.«
Naslednje vprašanje je, ali se bosta odprtost in demokracija, če bosta res osnovna principa vodenja AIIB, prenesla tudi na kitajska tla? Kako bo v tem primeru videti razkorak med staro in novo svetovno ureditvijo? Na odgovor ne bo treba dolgo čakati. Dve ureditvi se že dotikata in prerivata. Skupno jima je zgolj to, da si želita novih zamisli, večjih od velesil, ki jih ustvarjata.
