Nove težave med Osjo zla in Velikim satanom

Odnosi med Washingtonom in Teheranom tudi po sklenitvi sporazuma o omejevanju jedrskega programa Irana ostajajo težavni. Tamkajšnje oblasti so usmrtile znanstvenika, češ da je Američanom razkril perzijske jedrske skrivnosti. V ZDA pa je potekala razprava, ali so Teheranu plačali odkupnino za talce.

Uradna iranska tiskovna agencija Irna je v nedeljo sporočila, da so usmrtili jedrskega znanstvenika Šahrama Amirija, ki je junija 2009 izginil med romanjem v Saudski Arabiji. Mesece ni bilo slišati ničesar o njem, nato so se začele pojavljati informacije, da je prebegnil v ZDA in osrednji obveščevalni agenciji Cia predal podatke o skrivnem mestu iranskega jedrskega programa. Junija naslednje leto je na videoposnetku dejal, da je ujetnik Cie v Arizoni, v drugem, da je na izobraževanju ter da je svoboden in varen. Nato se je pojavil še tretji, v katerem je trdil, da je pobegnil, dva tedna kasneje pa je prišel na pakistansko ambasado in v njeni iranski sekciji zahteval vrnitev v domovino.

Takratna zunanja ministrica Hillary Clinton je potrdila, da je Amiri v ZDA, in dodala, da je prišel prostovoljno in da ga nihče na zadržuje. Kljub temu so ga ob prihodu v Teheran sprejeli kot junaka, na novinarski konferenci pa je dejal, da so ga ameriški obveščevalci omamili in ugrabili, nato pa so »ga s psihološkim mučenjem zadrževali v ZDA«. V Washingtonu so njegove obtožbe nemudoma razglasili za izmišljotine, na dan je prišlo, da so menda za razkritje plačali pet milijonov dolarjev. Iranske oblasti so sprva trdile, da je bil dvojni agent in da so ukanile Američane, toda Amirija so manj kot mesec po vrnitvi priprli in obsodili na smrt.

Objavljena e-pošta iz časa ministrovanja sedanje demokratske predsedniške kandidatke kaže, da je njene svetovalce pred šestimi leti močno skrbelo, kakšen odziv v medijih bo imela Amirijeva vrnitev v Iran. Hkrati so ugotavljali, da je prebegli znanstvenik menda imel »psihološke težave«. Po nekaterih poročilih iz tistega časa je bil leta 1977 rojeni Iranec zaskrbljen za usodo svoje družine, še posebno najmlajšega sina, ki je bil takrat star sedem let.

Figa v žepu

Vse to se je dogajalo na vrhuncu ameriškega pritiska na oblasti v Teheranu, naj se odpovedo svojim jedrskim ambicijam. Predsednik Barack Obama je takrat podpisal zakon o novih sankcijah proti islamski republiki, ki so pripeljale do dolgotrajnih pogajanj, dokler niso julija lani sprejeli dogovora o ustavitvi njihovega jedrskega programa.

Toda to ni zmanjšalo sumničenja obeh strani. Iranski voditelji trdijo, da je obljubljeno ukinjanje sankcij prepočasno, iranski vrhovni verski voditelj ajatola Ali Hamenej pa je pred dnevi na spletu sporočil, da ZDA kršijo dogovor in da »Američani vzamejo vse in ne dajo ničesar, pogovori z ZDA o regionalnih zadevah pa so smrtonosni strup, pri ničemer jim ne gre zaupati«.

Teheran obtožuje Washington, da še naprej blokira mednarodni bančni sistem in Iranu omejuje možnosti, da bi imel koristi od končanja sankcij. »Če bi ZDA izpolnile jedrski dogovor, bi lahko sodelovali v pogajanjih pri drugih zadevah, ki bi bile lahko v interesu regije, ZDA in nas,« je dejal tudi iranski predsednik Hasan Rohani, eden glavnih zagovornikov jedrskega dogovora. Tega obsojajo konservativci na obeh straneh, republikanci ga navajajo kot enega večjih grehov ministrovanja Clintonove, čeprav so pogajanja potekala v času njenega naslednika Johna Kerryja.

Sporna sočasnost

Nesodelovanje med bankami ZDA in Irana pa je posredno povzročilo nove težave za ameriško administracijo, saj je časnik Wall Street Journal prejšnji teden objavil zgodbo, kako so ZDA sredi januarja v Teheran z letalom poslale 400 milijonov dolarjev gotovine, kar je prililo olje na ogenj republikanske nejevolje. Denar je odpotoval v času, ko so iranske oblasti izpustile pet Američanov, ki so jih zadrževali v ujetništvu. To je nemudoma sprožilo obtožbe, da so bile palete z denarjem v resnici odkupnina za talce, kar bi pomenilo kršitev enega glavnih načel ameriške zunanje politike.

Bela hiša je odločno zavrnila obtožbe in spomnila, da gre za uresničevanje dogovora o vrnitvi denarja, ki ga je Teheran 1979 plačal za nakup vojaške opreme, a so ga ZDA po prevratu proti vladi šaha Reze Pahlavija in po zasedbi ameriške ambasade v Teheranu zamrznile. Spor se je desetletja vlekel pred haaškim stalnim arbitražnim sodiščem, Obama se je dogovoril za vračilo skupaj z obrestmi, ki so v vseh teh desetletjih narasle na 1,3 milijarde dolarjev. Denar pa so poslali z letalom, ker med državama ni bančnih povezav. Januarja, ko so objavili vsebino dogovora, je ta sprožil običajne kritike, da Bela hiša »financira uničevalen režim«, ta pa se je branila, da so davkoplačevalcem prihranili precej večje stroške, ko bi ZDA izgubile spor.

Toda živahen opis o paletah z denarjem in razkriti pomisleki pravosodnega ministrstva, da bi sočasnost dogovora z izpustitvijo talcev lahko povzročila obtožbe o njuni povezavi, so uresničili te skrbi. Pri tem so tudi mediji, manj sumničavi do sedanje vlade, ugotavljali, da sočasnost deluje sumljivo in da verjetno res ni šlo za naključje.