Novo leto in stare težave Bele hiše

New York – Američani so ­včeraj v Washingtonu kljub mrazu sredi noči stali v vrsti, da so lahko kupili nove izvode eksplozivne knjige o Beli hiši Donalda Trumpa. Ta je zaradi­ groženj o prepovedi prišla v knjigarne predčasno in razgrela razpravo o tem, kakšna oseba vodi najmočnejšo državo.

»Poskus prepovedi bi bil fašističen, če ne bi bil tako burkast,« je neuspešen poskus Trumpovih odvetnikov, ki je samo še pospešil prodajo, označila kolumnistka New York Timesa Michelle Goldberg. Predsednik ZDA bi se avtokratskih metod, kako v menda demokratični družbi omejiti svobodo govora in tiska, lahko učil v nekdanji domovini svoje soproge, grožnje njegovih odvetnikov založniku knjige Fire and Fury: Inside the Trump White House (Ogenj in bes: Znotraj Trumpove Bele hiše) pa so le pospešile začetek prodaje. Krog okoli Trumpa se je zato odzval z napadi na avtorja Michaela Wolffa in ni zanikal samo resničnosti njegovih navedb, pač pa zatrdil, da je imel omejen dostop do Bele hiše. Trump je na twitterju zapisal, da mu ni odobril dostopa in ni nikoli imel pogovora z njim za knjigo.

»O moji verodostojnosti dvomi človek, ki ima manj verodostojnosti od kogarkoli na svetu,« je včeraj Wolff usmeril nove puščice. Čeprav so njegove metode zbudile nekaj kritik, saj naj bi nekateri člani vlade menili, da so pogovori z njim neuradni in ne bodo objav­ljeni, naj bi imel na desetine ur posnetih pogovorov, ki menda potrjujejo veliko navedb v knjigi. Prav tako se vrstijo obtožbe, da so njeni deli plehki in površni, a se večina kritikov strinja, da na enem mestu povzema dve leti poročanja o kandidatu in predsedniku Trumpu. »Vsi opisi predsednika imajo skupno točko, trdijo, da je kot otrok, ki zahteva nenehno pozornost in nagrado, vse se vrti okoli njega,« je Wolff včeraj opisal pogovore s številnimi viri in dodal, da vsi dvomijo o njegovi inteligenci in zmožnosti vodenja države.

Znova o 25. amandmaju

Tiskovna predstavnica Bele hiše Sarah Huckabee Sanders je včeraj označila dvome o Trumpovem duševnem zdravju za obupane poskuse obrekovanja predsednika in dejala, da so tovrstni napadi »nezaslišani«. Toda spraševanje o psihični stabilnosti newyorškega milijarderja se pojavi ob vsakem njegovem izbruhu. V začetku decembra se je skupina kongresnikov (med njimi naj bi bil samo en republikanec) dva dni sestajala z dr. Bandy X. Lee, profesorico psihiatrije na univerzi Yale, ki jih je opozorila, da poplava sporočil na twitterju kaže na njegovo nezmožnost prenašanja stresa.

»Stanje se mu bo poslabšalo, s pritiski predsedovanja pa bo postalo neobvladljivo,« je poudarila strokovnjakinja, ki je oktobra uredila zbirko The Dangerous Case of Donald Trump (Nevaren primer Donalda Trumpa), v kateri je več deset psihiatrov prekršilo pravilo stroke in ocenjevalo duševne zmožnosti sedanjega predsednika.

Znova je zaživela razprava o morebitni uporabi 25. amandmaja k ameriški ustavi, po katerem lahko podpredsednik in večina članov vlade razglasi, da predsednik ni zmožen opravljati svojih dolžnosti, in ga odstavi. Demokrati čedalje glasneje zahtevajo, naj kongres sprejme zakon, s katerim bi predsednik pred morebitno preventivno uporabo jedrskega orožja potreboval soglasje kongresa. Po Trumpovem bahanju z največjim »jedrskim gumbom«, ki mu je sledila najava, da bo v ponedeljek podelil nagrade »najbolj lažnivim in pokvarjenim medijem«, je Richard Painter, pravnik za etiko v vladi Georgea Busha mlajšega, dejal, da je že samo to »dovolj za odstranitev iz Ovalne pisarne po 25. amandmaju«. In dodal, da »ta človek ne sme imeti jedrskega orožja«.

Ruska zanka

V ozadju seveda še vedno poteka ruska preiskava, v kateri posebni preiskovalec Robert Mueller ne išče več samo morebitnih povezav med Trumpovo kampanjo ter rusko vlado, ki naj bi po prepričanju ameriških obveščevalcev ukazala spletni napad na ameriške volitve, pač pa brska tudi po finančni preteklosti udeleženih. Zaradi tega Paul Manafort, nekdanji vodja kampanje, s tožbo zahteva, naj zvezno sodišče omeji pristojnosti prei­skovalca. Ta ga je že obtožil pranja denarja, toda domnevne kršitve so omejene na čas, ko je Manafort deloval kot lobist in svetovalec tujih vlad, ne pa na kampanjo. Prav strah pred brskanjem po financah naj bi po Wolffovih navedbah sprožil lobiranje predsednikove družine, naj ta odpusti direktorja FBI Jamesa Comeyja, njegov prisilni odhod pa je sprožil Muellerjevo imenovanje.

Po včerajšnjem pisanju New York Timesa naj bi Trump marca lani poskušal s pomočjo odvetnikov Bele hiše preprečiti, da bi se pravosodni minister Jeff Sessions izločil iz odločanja o ruski preiskavi, ker je lagal o svojih stikih z ruskim veleposlanikom. Prav Sessionsova izločitev je omogočila, da je njegov namestnik Rod Rosenstein imenoval Muellerja. Ker poskus pritiska ni bil uspešen, naj bi Trump jezno izbruhnil pred osebjem in dejal, da bi ga moral minister ščititi. Vse to bi lahko pomenilo, da je poskusil vplivati na preiskavo in tako prekršil zakonodajo. Muellerjeva preiskava ima po mnenju mnogih vse več dokazov za tovrstno obtoževanje predsednika.