Obletnica druge svetovne vojne: kdo je na pravi strani zgodovine?

Če je v sedanjosti nekega naroda zgodovina tako pomembna, kakor se to trenutno dogaja na Kitajskem, je njegova prihodnost tako negotova, kolikor so trdne njegove definicije preteklosti. To se je pokazalo tudi v ponedeljek, ko je varnostni svet OZN razpravljal o 70. obletnici konca druge svetovne vojne in ustanovitvi svetovne organizacije.

Razpravo je predlagala Kitajska kot država, ki ta mesec predseduje najvplivnejšemu organu OZN. To, da ji zelo veliko pomeni, da v tem organu prevladuje njena razlaga protifašizma, je pokazala tudi tako, da je na zasedanje o tej temi v New York odpotoval zunanji minister Wang Yi.

Tako se je pravzaprav šele začelo leto velikega jubileja, katerega pomen bo azijska sila letos precej bolj poudarjala, kakor je to počela, denimo, ob 50. ali 60. obletnici konca druge svetovne vojne. Pred razpravo v varnostnem svetu je kitajski stalni predstavnik pri OZN Liu Jieyi poudarjal, da nameravajo z njo predvsem pomagati svetovni organizaciji, da bi postala vodilni dejavnik pri mirnem reševanju sporov, vendar prevladuje vtis, da 70-letni odmik po koncu neke vojaške tragedije bolj spominja na uvod v nov spopad, namesto da bi zagotavljal mir med azijskimi sosedi.

Interpretacija zgodovine

Kitajska bo veliko obletnico očitno izkoristila za to, da bo okrepila svetovno ureditev, kakor je določena v statutu OZN in ki jo postavlja na »pravo stran zgodovine«, Kitajska pa je v skladu z njo naravni zaveznik ZDA, kar Peking zadnja leta vse glasneje poudarja. Hkrati bo pokazala, kako blizu je Rusiji kot naslednici Sovjetske zveze, ki je skupaj s Kitajsko žrtvovala največ ljudi v boju proti fašizmu. Več kakor 20 milijonov Sovjetov in okoli 30 milijonov Kitajcev je izgubilo življenje med drugo svetovno vojno. To je prispevek k svetovnemu miru, ki ga ne ena ne druga država nista pripravljeni prepustiti reviziji ali reinterpretaciji zgodovine. Razen če je seveda ne reinterpretirata sami.

Kitajski predsednik Xi Jinping bo maja odpotoval v Moskvo, da bi se udeležil proslave ob dnevu zmage nad nacistično Nemčijo, vendar je bila skupna sovražnica Kitajcev in Rusov pravzaprav Japonska. Ni več pomembno, da je Sovjetska zveza napovedala vojno cesarju Hirohitu šele 8. avgusta 1945, po jedrskem bombardiranju Hirošime, ko je bilo že jasno, da bo Japonska kapitulirala. Kljub temu je bila velika zmagovalka. Toda prav to je bil eden od razlogov, zakaj Mao Zedong nikoli ni zaupal Stalinu. Hitra sovjetska zasedba ozemlja, na katerem je do takrat obstajala japonska marionetna država Mandžukuo, je bila samo nadaljevanje ozemeljskih zahtev iz carske zgodovine. Mandžursko ozemlje bi morali po kitajskem razumevanju vrniti državi, iz katere so ga iztrgali. Toda ko je Sovjetska zveza pod svojo oblast spravila še Kurilske otoke (Japonci jim pravijo Severno ozemlje), je bilo Kitajcem jasno, da jim bo Moskva vsiljevala svoj koncept geopolitične delitve, čeprav je bilo v njihovem interesu videti popoln poraz sosede, zaradi katere so trpeli dolgih osem let.

Kitajski najvišji diplomati so izjemno navdušeni nad proslavo okrogle obletnice, vendar je zmago nad fašizmom v resnici izbojeval Kuomintang, ne pa Komunistična partija Kitajske (KPK). Tajvan je na začetku meseca opozoril Peking, naj se pošteno postavi pred ogledalo zgodovine in objektivno oceni, kdo je vodil osemletno protijaponsko vojno. Komunisti so na oblast prišli šele leta 1949 po štiriletni državljanski vojni, v kateri je Kuomintang izgubil tudi zato, ker je bil izčrpan zaradi spopada z mogočnim sosednjim cesarstvom. Govoriti, da je Komunistična partija vodila kitajsko ljudstvo med odporom proti Japonski, pravi tiskovni predstavnik tajvanskega obrambnega ministrstva general David Lo, pomeni »neodgovorno izkrivljati zgodovinska dejstva« in neupravičeno poveličevati pomen KPK.

Tajvan bo konec druge svetovne vojne in japonske kolonialne oblasti na otoku praznoval s skromnimi prireditvami, deloma tudi zato, ker noče po nepotrebnem škoditi dobrim odnosom z Japonsko. Ne zdi se mu tudi smiselno praznovati 70. rojstnega dne OZN, čeprav je na ustanovni konferenci v San Franciscu in nato v varnostnem svetu sedel predstavnik kuomintanške Republike Kitajske (to je še danes uradno ime Tajvana), ne pa komunistične Ljudske republike Kitajske, ki leta 1945 še ni obstajala. Tajvan namreč danes ni član svetovne organizacije in glede na vpliv Pekinga v njej ter stališča preostalih stalnih članic tega organa sploh ne more upati, da bo to kdaj postal.

Prinčev rojstni dan

Na drugi strani odprte razprave o koncu druge svetovne vojne v varnostnem svetu OZN stoji Japonska. Medtem ko še vedno čakamo na uradno stališče premiera Šinza Abeja ob 70. obletnici kapitulacije, je princ prestolonaslednik Naruhito izkoristil svoj 55. rojstni dan v ponedeljek za to, da je opozoril državljane na »pravilno« razumevanje zgodovine in jih pozval, naj »izkoristijo to priložnost, da bi v srcu ohranili vrednote miru« in nikoli več ne dovolili, da bi se tragedija ponovila. Naruhitove izjave je morala odobriti agencija za cesarski dvor in očitno je, da ji je dovolj Abejevega nacionalizma in poigravanja z mirovniško ustavo. Toda zdi se, da bo kitajsko vztrajanje pri interpretaciji zgodovine še naprej vplivalo na japonsko reinterpretacijo. Najnevarnejše je prav to, da obe strani manipulirata z dejstvi. In zato je jubilej, ki bi ga morali praznovati kot razumsko sodbo o strahotah, ki se ne smejo ponoviti, v Aziji vir novih čustev. Preveč vročih, da bi nas lahko nehala skrbeti ohranitev miru.