Tiskane izdaje
To se je pokazalo pred dvema tednoma, ko je časnik New York Times objavil članek »Uspeh severnokorejskega projektila je povezan z ukrajinsko tovarno, pravijo raziskovalci«. Avtorji članka so se sklicevali na analizo skupine strokovnjakov in oceno ameriških tajnih služb, ki so ugotovile, da je Pjongjang od neke ukrajinske tovarne kupil učinkovite raketne motorje še iz časa Sovjetske zveze. Prodali so jih na črnem trgu, pravijo raziskovalci, tovarna, v kateri so jih izdelali, pa stoji v Dnipru, na obrobju območja, kjer še vedno traja spor zaradi želje po odcepitvi.
Ukrajinske raketne skrivnosti
Med hladno vojno so v tovarni Južmaš izdelovali serijo projektilov za sovjetsko vojsko, med drugim SS-18, so zapisali v New York Timesu. Toda od leta 2014, ko so zamenjali proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, je tovarna v finančnih težavah. Ruskih naložb ni več, in tako kakor propada mesto, v katerem stoji Južmaš, tako hitro propada tudi tovarna.
Analiza izvora severnokorejskih raketnih motorjev pravzaprav temelji na razmišljanju, da če je proizvajalec v težavah, kupec pa pripravljen plačati kakršenkoli znesek, da bi dobil to, kar proizvajalec proizvaja, je zelo verjetno, da bosta sklenila posel. Toliko bolj, so poudarili v New York Timesu, ker so preiskovalci OZN pred šestimi leti že ujeli Severno Korejo pri poskusu kraje raketnih skrivnosti od te ukrajinske tovarne. Odkrili so severnokorejska agenta, ki sta se posvečala predvsem raketnim sistemom, motorjem na tekoče gorivo ter sistemom za dovod goriva v vesoljske rakete in projektile.
Zdaj je po predvidevanju preiskovalcev Severna Koreja spet poskusila to storiti. Južmaš je sicer takoj odločno zanikal poročilo, na katero se sklicuje članek v New York Timesu, vendar se še vedno lahko sprašujemo, kako so motorji ruske izdelave RD-250 prispeli do Kimovih inženirjev.
Visoki predstavnik ukrajinskega aparata za državno varnost Oleksandr Turčinov se je odzval na obtožbe s trditvijo, da so takšne informacije ameriškim novinarjem poslale ruske tajne službe, in to ne samo zato, da bi oblatile ugled Ukrajine, ampak tudi zato, da bi hkrati prikrile sumljive posle Moskve.
Toda vse bolj se zdi, da ameriške tajne službe svoje obtožbe sporočajo medijem, da bi prikrile lastne napake. Severna Koreja je zadnja desetletja večkrat poslovala na črnem trgu raketne tehnologije, zdaj pa, ko njeni projektili uspešno letijo nad Japonsko, in to samo kot »prvi korak k osamitvi Guama«, se postavlja vprašanje, kdo je spregledal, kaj se dogaja v Kimovem inštitutu za kemične materiale pri akademiji za obramboslovje.
Ali pa so se morda dobavitelji vojaške opreme prijateljsko dogovorili, da bo njihov finančni interes vendarle na prvem mestu, zato so sile druga drugi gledale skozi prste in pustile svoji vojaški industriji, da si zadovoljno mane roke, ker je tudi po koncu hladne vojne preostal vsaj še en segment trga, ki ostaja stalni vir zaslužka?
Zapuščeno topništvo
Pri nekaterih sodobnih projektilih, ki so se naenkrat pojavili v severnokorejskih rokah, je težko ugotoviti, ali izvirajo iz Rusije ali Kitajske, saj je, denimo, ponge-5, raketni sistem zemlja-zrak dolgega dosega, ki ga Američani označujejo kot KN-06, videti kot kloniran otrok ruskega S-300 ali kitajskega HQ-9, ki je tudi sam kloniran na podlagi ruskega modela.
Ena od teorij o tem, kako je Severna Koreja pridobila takšno orožje, namiguje na vohunjenje. Po nekaterih virih so severnokorejski agenti sistematično prepričevali vojaške inženirje iz nekdanje Sovjetske zveze ter izkoriščali kaotične razmere po razpadu te države, saj so upravičeno predvidevali, da bodo nekateri izmed njih pripravljeni prodati svoje dragoceno znanje, če jim bodo ponudili dovolj visoko ceno.
Jalovo ugibanje
Druga teorija spremlja poti, po katerih je orožje, kot je uran, potovalo naprej, denimo v Burmo, Iran ali Sirijo, od koder bi lahko prišlo do Severne Koreje. Izstrelitvena rampa KN-09, ki je sestavljena iz osmih izstrelitvenih cevi s premerom 300 milimetrov in stoji na vozilu s šestkolesnim pogonom 6x6 howo, bi lahko bila predelan kitajski sistem A-100, ki ga je Peking dostavil svojemu drugemu zavezniku in tesnemu severnokorejskemu prijatelju Pakistanu.
Toda to, kar je Severna Koreja do zdaj pokazala pri svojem orožju, je pravzaprav nadgrajena verzija domače izdelave. Maja je med preizkusom omenjenega protiladijskega projektila južnokorejski glavni štab ugotovil, da njegov doseg znaša 200 kilometrov, kar je več kot 70 kilometrov več od ruskega H-35.
Po tretji teoriji je najsodobnejše orožje prišlo v Severno Korejo iz Kitajske in Rusije hkrati, kajti čeprav sta državi že zdavnaj uradno nehali prodajati vojaško opremo Pjongjangu, nobena od njiju noče dopustiti, da bi se Kim Džong Un preveč zbližal z drugo od obeh, zato sta iz političnih razlogov popustljivi pri prikritem izvozu.
Poznavalci trga orožja ugotavljajo, da je najzanesljiveje predvidevati, da je Severna Koreja razvila precej zapleteno mrežo, s katero pridobiva tehnologijo, ki jo nato sama izpopolnjuje, hkrati pa prepušča drugim državam, da se obtožujejo za podporo Kimovemu režimu. To dejansko pomeni, da nihče nima škarij, da bi prerezal kanale, s katerimi Pjongjang vodi svoj raketni in jedrski program k želenemu cilju. Ugibanje, od kod Kim Džong Unu projektili, nazadnje ostaja samo jalova mentalna gimnastika.
