Tiskane izdaje
Mednarodno trgovino z orožjem in poti tako legalnega kot ilegalnega orožja je pred letom 2014 celostno raziskoval le malokdo. Potem je na »sceno« stopila neodvisna mednarodna organizacija Conflict Armament Research (CAR) s sedežem v Londonu, ki je lani v Libiji in v severnem Iraku odkrila tudi sledove slovenskega orožja.
»Zgodba« raketometalca M79 (osa), katerega serijske številke se ujemajo s serijskimi številkami raket, ki jih je Slovenija leta 2005 poslala v uničenja na Slovaško, je zabeležena v najnovejšem preiskovalnem poročilu Conflict Armament Research o trgovini z orožjem v Sahelu (http://www.conflictarm.com/publications/). Prav tako smo s pomočjo CAR lahko povezali serijske številke granatnih min M68, ki so jih pripadniki šiitske milice Jund al Imam lani spomladi zasegli v skladiščih samooklicane Islamske države v Tikritu.
Pogled v drobovje orožarskih poslov
Organizacija Conflict Armament Research ima svoje preiskovalce navzoče v dvajsetih državah, med drugim tudi tam, kjer divjajo najbolj krvave vojne našega časa − v Siriji, Iraku, Južnem Sudanu, Libiji … Njihovo delo je trdo-terensko in zelo podobno delu vojnih poročevalcev. Preiskovalci CAR, ki intenzivno sodelujejo tako z Združenimi narodi kot z institucijami Evropske unije, poti, logistiki in zgodbi orožja sledijo do »končne destinacije«. Tam ga, po navadi tik po koncu spopadov, popišejo in podatke neposredno javijo v londonsko centralo. Njihova navzočnost na terenu je ključna. Jedro njihovega dela je sledenje orožju od točke njihove uporabe do izvora − prek kanalov orožarske trgovine in dostave. Tega pred tem − vsaj ne na tak način − ni počel nihče.
»Če v roke vzamete kalašnikov, in ste to naredili že nekajkrat, lahko v 99 odstotkih primerov poveste, kje je bil narejen, kateri model je in iz katere države originalno prihaja. Na levi strani ima tovarniško kodo in serijsko številko, povezane oznake pa lahko najdete tudi ob varnostni zaponki,« je pred časom dejal 38-letni James Bevan, ustanovitelj in izvršni direktor CAR, ki je pred tem deloval kot inšpektor za orožje pri Združenih narodih. »Naše delo temelji na transparentnosti. To je vse,« pravi Bevan. Skupaj s svojo ekipo je nazadnje preiskoval orožje, ki so ga v krščanskem mestecu Harakoš pri Mosulu za seboj pustili pripadniki Islamske države.
Oboroževanje skrajne sunitske milice je v zadnjem času ena izmed središčnih točk dela Conflict Armament Research, zgodba pa tako rekoč iz dneva v dan dobiva nove dimenzije. Tudi s prisotnostjo slovenskega orožja na bližnjevzhodnih bojiščih. »Če orožje in strelivo dostavljate le nedržavnim akterjem, vendar nedržavnim akterjem v zelo kompleksnem in konfliktnem okolju, obstaja zelo velika možnost, da bo orožje 'spremenilo smer',« pravi James Bevan. Ko CAR odkrije poreklo orožja, z »zahtevo po sledenju« obvesti državo izvora. Do zdaj so vložili že več kot 500 takšnih zahtev. Večina evropskih držav je kooperativnih, nekatere zavlačujejo. Države, ki so v celoti neodzivne in nekooperativne, so Kitajska, Rusija in Združene države. Tiste, ki obvladujejo svetovno trgovino z orožjem.
Nenadni »orožarski« obrat na severu Sirije in Iraka
Do začetka lanskega leta je bila večina orožja v rokah IS iraškega in ameriškega izvora. Islamska država je v Iraku zaplenila velike količine orožja, ki so pripadale iraški vladni vojski, predvsem to velja za obdobje po padcu Mosula v njihove roke junija 2014. Velik del zaplenjenega orožja je iraški vojski darovala ameriška vojska po umiku iz države. Preiskovalci CAR, organizacije, ki jo poleg Evropske unije financirata tudi vladi Velike Britanije in Nemčije, so ugotovili, da se je začela struktura orožja v rokah borcev Islamske države temeljito spreminjati leta 2015, ko so tako na sever Sirije kot na sever Iraka začele prihajati prve večje količine orožja prek vzhodnoevropsko-balkanske poti.
Kot je v svojih poročilih že pred nekaj meseci zelo nazorno predstavil konzorcij novinarjev iz vrst BIRN (Balkan Investigative Reporting Network), je prek Vzhodne Evrope (tudi Slovaške, enega izmed centrov evropske trgovine z orožjem, kamor je bilo v uničenje poslano slovensko orožje, op. p.), Hrvaške in Srbije v Saudsko Arabijo z letali začelo prihajati »nenavadno« veliko orožja. Najprej starega, potem pa vedno več novega − očitno »namensko« proizvedenega med letoma 2013 in 2015.
Toda to je kljub vsemu staromodno in večinoma pretežko orožje, ki ga saudska vojska, oborožena večinoma z modernim in lahkim ameriškim orožjem, sploh ne uporablja. Orožje, ki je iz letališč v Srbijo in (še vedno) redno pristaja v saudski Džedi, svojo pot po trditvah naših virov nadaljuje neposredno v Turčijo, eno od ključnih križišč orožarskih pošiljk in »nakupovalno središče« (legalnih) kemijskih snovi za proizvodnjo improviziranih eksplozivnih sredstev v režiji IS, kar je CAR večkrat dokazal, turške oblasti pa so, posledično, pred kratkim prepovedale prodajo določenih umetnih gnojil.
Nujnost zavedanja posledic
Orožje je iz Turčije skoraj brez postanka potovalo naprej v Sirijo in – Irak. Tako so se v Iraku in Siriji skoraj gotovo znašli tako »jugoslovanski« raketometalci M79 (osa) s podobnimi serijskimi oznakami (LOT) kot raketa domnevno slovenskega izvora, ki so jo preiskovalci Conflict Armament Research lani odkrili v libijskem Tripoliju. Serijske številke na zabojnikih orožja so preiskovalce serijsko usmerjale proti Vzhodni Evropi. To orožje so našli v Faludži, Ramadiju, Tikritu (kjer so našli tudi zabojnik granatnih min, ki ga je SV darovala afganistanski vojski, op. p.) in pred kratkim tudi v Mosulu − torej v mestih, ki so bila pod nadzorom Islamske države. Preiskovalci CAR trdijo, da nihče, ki je prodajal orožje sirskim opozicijskim oboroženim skupinam, ni mogel imeti nadzora nad tem, kje je to orožje dejansko končalo, vlade vzhodnoevropskih držav in nekdanjih jugoslovanskih republik pa se tega zelo dobro zavedajo in na ta način sodelujejo tudi v oboroževanju Islamske države.
