Osvobajanje Bele hiše iz prijema velikih

New York – V nedeljo so libertarci, člani tretje stranke po moči, izbrali svoja kandidata za Belo hišo. Kot vedno tudi tokrat globoko v senci dveh političnih osončij, republikancev in demokratov. Toda sij njunih zvezd je tokrat tako môten, da svobodnjakarji po tihem upajo na presenečenje.

»To je zlata vstopnica, trenutek za spremembe v ameriški politiki,« je v nedeljo dejala Ellen Blickman, članica Libertarne stranke, ki se je v floridskem mestu Orlando udeležila volilnega kongresa. Za predsedniškega kandidata so ponovno izbrali nekdanjega guvernerja Nove Mehike Garyja Johnsona. Ta je na zadnjih predsedniških volitvah leta 2012 zbral pičlih 0,99 odstotka glasov ameriških volivcev, a je z več kot 1,2 milijona volivcev kljub temu dosegel rekord stranke.

Predsedniški striptiz

Štiri leta kasneje je na čelu republikanske liste kontroverzni Donald Trump, demokrate bo skoraj zagotovo vodila dolgoletna političarka Hillary Clinton, oba pa postavljata rekorde po nepriljubljenosti predsedniških kandidatov. Zato Ellen Blickman in njej podobni resno računajo na precej boljši rezultat. Še posebej zato, ker bo na seznamu za Belo hišo tudi nekdanji guverner Massachusettsa Bill Weld, ki prinaša v kampanjo dodatno pozornost medijev in zalogo donatorjev.

Oba sta nekdanja zmerna republikanca, njuna platforma je »gospodarska in proračunska konservativnost ter družbena in osebna svoboda«, je po imenovanju dejal Weld. Mnogo gorečih svobodnjakarjev ni bilo povsem prepričanih, ali sta politika iskrena zagovornika njihovih načel, zato sta dobila podporo šele v drugem krogu glasovanja. Nekateri so žvižgali, ker nista privolila v skoraj popolno razgradnjo zvezne države.

»Oba guvernerja veljata za verodostojna v medijih in javnosti. Tako lahko približamo svoje sporočilo ljudem. Če bi izbrali koga preveč skrajnega, bi odvrnili volivce,« je poskušala potolažiti skrbi Michelle Pogue, delegatka iz Kolorada. Vendar v stranki, ki prisega na skoraj absolutno posameznikovo svobodo, skrajnosti niso daleč. Tako je eden od kandidatov spremenil dvominutni predstavitveni nagovor v striptiz in na koncu poplesaval po odru v zelo ozkih ­spodnjicah.

Podobi stranke ni pomagalo niti to, da je kongres v Orlandu potekal hkrati z zborovanjem ljubiteljev stripov in so se delegati pomešali med maske nindž, hobitov in junakov iz serije Vojna zvezd. Toda ob dobri meri svobodomiselnega oblačenja pripadnikov stranke je bilo včasih težko razbrati, kdo sodi na katero zborovanje. Navsezadnje je tudi Johnson vodil podjetje za prodajo marihuane, čeprav je obljubil, da je v Beli hiši ne bi ­konzumiral.

Iskanje denarja

V času prekipevajočega nezadovoljstva v obeh velikih strankah mnogi vidijo veliko priložnost za tretjo stranko. Ta mora premagati visoke ovire, ena najvišjih je uvrstitev na glasovnice v vseh 50 zveznih državah. Libertarcem je uspelo izpolniti merila v 32, v preostalih 18 postopek še poteka. Naslednji izziv bo doseči 15 odstotkov podpore v javnomnenjskih raziskavah, kar je pogoj za udeležbo na soočenjih predsedniških kandidatov.

Za to bo potrebna kopica denarja, k čemur naj bi pripomogel predvsem Weld, saj ima izkušnje z nabiranjem donacij za kampanjo republikanskega kandidata Mitta Romneyja pred štirimi leti. Računajo predvsem na republikance, zgrožene nad Trumpovim umazanim jezikom in hitrim menjavanjem stališč. Ed Crane, soustanovitelj libertarne mnenjske skupine Cato Institute, je že oživil svoj politični odbor Purple PAC in napoveduje hitro zbiranje ­donatorjev.

Desetina Američanov opisuje svojo politično usmeritev kot libertarno, toda vprašanje je, ali so tudi libertarci. Razočarani demokrati se bodo strinjali s pravico do splava, zagovarjanjem istospolnih porok, legalizacijo mamil in uporom proti politični vrhuški. Protitrumpovske republikance navdušujejo libertarno zagovarjanje pravice do orožja, krepko nižanje državne porabe in davkov ter zmanjševanje socialne pomoči. Težava je, ker jih malo sprejme oboje, dvomijo tudi o motu svobodnjakarjev – naj bo dovoljeno vse, kar ne prizadene drugega.

Ob ne ravno karizmatičnem Johnsonu, ki ne slovi kot dober govornik ali spreten razpravljavec na soočenjih, je Bela hiša tudi ob morebitni resni vključitvi v tekmo z velikima dvema predaleč. Toda močna kampanja bi lahko med Američani razširila njihovo nenavadno mešanico omejevanja vlade in poudarjanja osebne svobode.