Tiskane izdaje
Papež Frančišek, prvi Latinskoameričan in tudi prvi jezuit na čelu Katoliške cerkve, je začel prvo turnejo po svoji celini, ki je še pred nekaj desetletji veljala za največjo trdnjavo krščanstva. Zdaj jo imajo za »svojo« evangeličanske cerkve in sekte, Frančišek pa jo poskuša vrniti pod svoje okrilje. Včeraj je prišel v Ekvador, do 13. julija bo obiskal še Bolivijo in Paragvaj.
Jorge Mario Bergoglio je že obiskal svojo celino; kmalu po svojem prihodu v mesto za vatikanskim obzidjem je šel v Brazilijo, vendar je tedaj samo izpolnil želje in načrte svojega predhodnika Benedikta XVI., zdaj zaslužnega papeža, ki si je v Riu omislil svoj svetovni dan mladine.
Po svoji volji in skladno s svojimi pastirskimi in diplomatskimi načrti je Frančišek tokrat v Latinski Ameriki prvič po tem, ko je na konklavu po odstopu Josepha Ratzingerja postal rimski škof in – tako se je pokazalo pozneje – prenovitelj Katoliške cerkve.
V Ekvadorju zahteva pravico (tudi) za reveže
Za prvo pot v »svoje« kraje si je izbral tri države, ki so na vrhu seznama najrevnejših, in hkrati tudi tiste, v katerih so začeli pred komaj nekaj desetletji v razvoj vključevati domače, domorodno prebivalstvo, ki je ves čas po prihodu španskih zavojevalcev in katoliških misijonarjev kolikor toliko ohranilo svojo kulturo in jezike. To se je lahko zgodilo predvsem zato, ker so staroselci ostali odrinjeni od vsega, zemljo in vse drugo so upravljali beli prišleki. Bergoglio je tisti papež, ki najglasneje in odločno zahteva tudi od svoje Cerkve v Latinski Ameriki, naj se približa revežem in postane predvsem njihova.
V Ekvadorju, kjer je papež začel turnejo, imata dva odstotka belih posestnikov v rokah več kot 90 odstotkov vse zemlje. Sedanja oblast, predsednik Rafael Correa velja za levičarskega, poskuša z novo zakonodajo zemljo in vse drugo razdeliti drugače, tega pa so se poleg posestnikov ustrašili tudi ljudje srednjega razreda, ki se bojijo za svoje razmeroma skromne posesti in hiše. Papežev prihod so bolj premožni izkoristili za demonstracije proti predsedniku, ki jih ogroža.
Papež se, tako poročajo iz Quita, v Ekvadorju poskuša postaviti nekam vmes. Zahteva pravico za vse, za reveže, ki nimajo ničesar, pa tudi za bogate, ki jih ni pametno izgubiti iz katoliškega občestva. Presenetil je oboje, saj se je v koloni z letališča vozil v najmanjšem izmed vseh avtomobilov, svojem rimskem fiatu idea. Tako majhnih in skromnih vozil ekvadorski posestniki in tudi ljudje iz srednjega razreda ne poznajo.
Naslednja postaja papeške turneje bo Bolivija, kjer predsednik Evo Morales spada med novo gardo predsednikov, ki po eni strani katoliške vrhove motijo zaradi povezanosti s kubanskim režimom in marsikdaj revolucionarnih idej, po drugi pa konkretno izpolnjujejo cerkvene nauke. Najbliže so katoliški socialni doktrini, tako rekoč prvi so, ki vključujejo tako imenovano indijansko prebivalstvo v razvojne načrte. Ker to moti veleposestnike, imajo z vladama v Quitu in La Pazu pogosto probleme katoliški škofi, ki so bili v Latinski Ameriki tradicionalno povezani s posestniki. Ko se je pred tremi desetletji salvadorski nadškof Oscar Arnulfo Romero postavil na stran revežev, so ga ubili kar med mašo, šele pred kratkim, po volji papeža Frančiška, je bil razglašen za blaženega.
Tretja postaja bo Paragvaj, država, ki jo Bergoglio tudi zaradi bližine Argentine najbolje pozna, podobno kot Argentina pa je bila dolgo v rokah diktatur. V prejšnjem desetletju je trda roka stranke »Colorado« popustila prvič po 60 letih, državo je prevzel nekdanji katoliški škof Fernando Lugo, ki je veljal za zmernega levičarja. Po štirih letih se je moral umakniti in »pisanim« spet prepustiti oblast. Sedanji predsednik Horacio Manuel Cartes Jara je eden izmed največjih posestnikov in podjetnikov, lastnik ducata največjih podjetij v državi.
Njegovo podporo
Latinska Amerika je veljala za najbolj katoliško izmed vseh celin, dokler ni bil v 70. letih prejšnjega stoletja vatikanski obračun s tako imenovano teologijo osvoboditve. Ta je veljala za glasnico interesov revežev v obdobju največjega zatiranja, ko sta Cerkev in Washington postavljala ali dovoljevala priti na oblast najbolj krutim vojaškim režimom. Ker je Vatikan gledal na Latinsko Ameriko skozi očala blokovskih delitev, je obračunal s tistim delom klera, ki se je postavil na domnevno nasprotno stran. Rezultat takšnih pogledov dveh papežev, Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., je bil v Latinski Ameriki porazen, Cerkev je v nekaterih državah izgubila tudi tretjino vernikov.
