Azija ženskega spola: Pesnik proti demonu
pon, 21.03.2016, 10:00
Azija ženskega spola: Pesnik proti demonu
Še nikoli ni svet tako močno potreboval pesnika v predsedniški palači kakor danes.

»V današnjem svetu so številne estetske potrebe še neizpolnjene. Poezija jih lahko izpolni, če ji bodo priznali družbeno vlogo medsebojnega sporazumevanja ter bo še naprej sredstvo, s katerim je mogoče dvigovati in izražati zavest.« Te besede so zapisali jeseni 1999 na zasedanju Unesca v Parizu, na katerem so se odločili, da bo 21. marec svetovni dan poezije. Na ta dan praznujemo tudi mednarodni dan odpravljanja rasne diskriminacije, in to nikakor ni naključje. Poezija je lahko prav na tem bojišču najostrejše orožje. Verzi ne priznavajo rase, spola in vere. Pesniki so močnejši od demona sovraštva.

Ko je Unesco začel izvajati pobudo za svetovni dan poezije, je bil njegov najpomembnejši cilj ohraniti jezikovno raznovrstnost, vsebovano v pesniškem izražanju, in tako omogočiti ogroženim jezikom, da jih slišijo znotraj in zunaj njihovega okolja. Zavest o tem, da se človeška resnica, odeta v čustva, čedalje nevarneje izgublja v političnem govoričenju izkrivljene logike, je bila največji razlog za posvetitev tega dneva pesništvu.

»Ni umetnosti brez poezije,« je zapisal Eugène Delacroix in tako opozoril na nujnost dialoga med vsemi vrstami gledališča in plesa, glasbo in sliko ter seveda med poezijo in filozofijo. Rekli bi lahko, ni univerzuma brez verza, ki utripa z ritmom in se poigrava z rimo, svet je ena sama velika pesem, ki izraža lepoto kakor nesporno resnico. Nagledali smo se politike v poeziji. Včasih so se revolucije začenjale s pesmijo in neredko smo mir privabljali skozi verze. Toda kaj je s poezijo v politiki?

John F. Kennedy je prvi povabil pesnika na svoje imenovanje, in medtem ko je Robert Frost januarja 1961 recitiral svoje verze, je ameriški predsednik opozarjal, da »kadar zaradi moči človek postane aroganten, ga poezija spominja na njegove omejitve«. »Kadar moč kvari,« je nadaljeval Kennedy, »poezija očiščuje.« Toda malo je predsednikov, ki so imeli radi pesnike, še manj je tistih, ki so bili tudi sami pesniki. Senegalski Léopold Sédar Senghor je ena od slavnih izjem. Dvajset let je bil predsednik. Za vedno bo ostal velik pesnik.

Še nikoli ni svet tako močno potreboval pesnika v predsedniški palači kakor danes. Ne samo kot okras na imenovanjih, ampak kot svetovalca in vest. Kakor tisto bivanjsko silo nad politično močjo, ki pravilno upravlja svetovno ureditev in neumnosti, izrečene med površnimi kampanjami, pribija na steber intelektualne sramote.

Združena Evropa je imela svojega pesnika. Herman van Rompuy je pisal haikuje in bil prepričan, da »pesnik, ki piše haikuje, v politiki ne more biti ekstravaganten, niti zelo nečimrn, še manj pa ekstremist«. Razmišljati mora zgoščeno do boleče natančnosti in biti vedno pripravljen izbrati lastno pot. Čas bo pokazal, ali je bil uspešnejši predsednik ali pisec verzov. Ali pa je bil neuspešen na obeh področjih.

Zdi se, da je v Aziji poezija tesneje povezana z državništvom. Vtkana je v identiteto narodov, ki so bili več stoletij predvsem civilizacije, in vsebovana v velikih idealih, ki na tej celini še niso propadli. Ko so Kitajci gradili jez na reki Jangce, so se sklicevali na verze Mao Zedonga, v katerih daljnovidno opisuje, kako ga bodo zgradili nad Tremi soteskami. In kadar japonski cesar in cesarica nagovorita ljudi med kolektivnimi praznovanji ali skupnimi tragedijami, svoja sporočila preoblikujeta v verze.

V današnji politiki nujno potrebujemo poezijo. Da jo spomni na njene omejitve in jo očisti korupcije. In da ji zašepeta na uho verz Anne Moschovakis: »Ljudje, ki jih pokopljemo, tudi nas odvlečejo v zemljo.«



Azija ženskega spola: Pesnik proti demonu

JFK s svojo 5-letno hčerko Caroline na jadrnici Honey Fitz. Foto: John F. Kennedy Presidential Library

Prijavi sovražni govor