Tiskane izdaje
Četudi so na številnih področjih sprejeli manj ambiciozne rešitve od želenih, je bil razplet podnebnega vrha v Parizu za Evropsko unijo velik uspeh. Uspelo jim je namreč zasnovati sistem, ki bi v prihodnjih desetletjih vendarle lahko upočasnil globalno segrevanje.
Unija je v svetovnem merilu že tako podnebni zastavonoša, pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov je uspešnejša od drugih gospodarstev. Dosedanji cilj, znižanje izpustov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 za dvajset odstotkov, bo dosegla brez težav. Unija tako dokazuje, da je kljub rasti BDP izpuste mogoče hitro zniževati. V EU se je BDP v zadnjega četrt stoletja povečal za skoraj polovico, emisije so se od leta 1990 do leta 2013 znižale za 19 odstotkov. Med največjimi onesnaževalci ima najnižje izpuste na enoto BDP. Najvišje razmerje imajo Kitajska, Rusija in ZDA.
Z gledišča globalnih prizadevanj je vloga EU vse manjša, saj se delež njenih izpustov zmanjšuje pod desetino. Lahko bi jih sicer znižala bolj od danih zavez pred pariškim vrhom (40 odstotkov manj izpustov do leta 2030), toda za doseganje omejitve segrevanja za največ dve stopinji v primerjavi s predindustrijsko dobo ali pa celo manj, kar želijo najbolj »zeleni«, bodo vsi morali narediti veliko več. Z do zdaj danimi zavezami se bo ozračje namreč segrelo za vsaj 2,7 stopinje. Kitajska, ki že pridela četrtino vseh izpustov, naj bi dosegla svoj vrh šele leta 2030. Tudi hitro rastoča Indija noče »ustaviti konjev«.
Nujna industrijska revolucija
Logika hitro rastočih gospodarstev je, da bi razviti Zahod, ki nosi zgodovinsko krivdo za globalno segrevanje, moral narediti največ. Na pariškem vrhu so dosegli soglasje, da bodo razviti od leta 2020 vsako leto namenili sto milijard dolarjev za zelene investicije v manj razvitih državah in za njihovo prilagajanje podnebnim spremembam. Da bo želena dekarbonizacija uspešna (v drugi polovici stoletja naj bi bili neto izpusti ničelni), bo nujna industrijska revolucija. Ena od posledic bi bila, da bi velik del fosilnih goriv ostal pod zemljo.
Okoljevarstveniki kritizirajo EU, ker kot podnebna pionirka, v kateri hitro napreduje raba obnovljivih virov, noče izkoristiti pozitivne naravnanosti po Parizu in si določiti ambicioznejših ciljev. A bremena za skupne cilje do leta 2030 bo morala Unija razdeliti po članicah, s čimer ima – razumljivo – težave. Evropska komisija bo svoj predlog predstavila predvidoma junija. Od premoga odvisna Poljska je že nezadovoljna, še posebno pod novo vlado, ki trdi, da EU pretirava s cilji in ogroža konkurenčnost gospodarstva. Tudi na Madžarskem razmišljajo podobno.
Revizija ciljev spet leta 2018
Po pričakovanjih bo EU še naprej vztrajala pri zgolj 40-odstotnem zmanjšanju izpustov. Razlike so tudi v strategiji za ratifikacijo pariškega sporazuma. Skeptične članice opozarjajo, da EU ne bi smela hiteti in bi morala počakati na zaveze drugih. Prva večja priložnost za razmislek bo leto 2018, ko bodo znani izsledki analize učinkov globalnega segrevanja za 1,5 stopinje. Hiter tehnološki napredek pa bo v prihodnjih desetletjih revizijo ciljev najbrž le pospešil.
