Tiskane izdaje
»To se je zgodilo na začetku lanskega leta. Možu, ki sem ga zastopal, je bilo ime Bismila. Bil je doma iz province Logar. Obtožili so ga, da je talibom dobavljal orožje. Kot dokaz je tožilec predložil list papirja, na katerem so bile zapisane neke številke.
Tožilec je trdil, da so na tistem listu zapisani količina in cena orožja, ki naj bi ga Bismila dostavil talibom. To je bil edini dokaz, ki ga je predložil tožilec. Pri Bismili niso našli nič orožja,« oriše odvetnik Mohamed Aman enega izmed primerov, v katerem je zastopal posameznika, ki naj bi sodeloval z odporniškim gibanjem.
Ko je Mohamed Aman, odvetnik afganistanske podružnice nevladne organizacije Mednarodna pravna fundacija (ILF), preveril dokaz, ki naj bi pričal o Bismilovi krivdi, je prišel do presenetljivega odkritja - ugotovil je, da na tistem listu papirja niso bile zapisane podrobnosti o trgovini z orožjem, ampak časi molitev, ki jih morajo petkrat dnevno ob določenem času opraviti muslimani.
»Napisal sem izjavo, v kateri sem opozoril na napako tožilca. V izjavi sem opozoril na to, da tisti list papirja ni račun za orožje, ki naj bi ga moja stranka dostavila talibom. To izjavo sem predložil sodišču. Sodnik je upošteval mojo izjavo. Zaradi tega je bil Bismila izpuščen,« razloži Mohamed Aman.
Čeprav je Mohamed Aman dokazal, da je Bismila nedolžen, je ta vseeno preživel več kot eno leto v zaporu. Za škodo, ki jo je utrpel z enoletnim životarjenjem v zaporu, ni prejel nobene odškodnine. »Ljudje ne vedo, kakšne so njihove pravice. Neizobraženi so, nepismeni. Ko je bil Bismila izpuščen, je bil srečen, da je končno na prostosti. Ni pričakoval nobene odškodnine,« poskusi Mohamed Aman identificirati razlog, zaradi katerega Bismila ni zahteval odškodnine za čas, ki ga je preživel v zaporu. Morda, pravi Mohamed Aman, je bil razlog tudi Bismilov strah pred režimom.
Opirajoč se na primere, na katere je naletel v času svojega odvetniškega dela, Aman pove, da so bili posamezniki, ki so bili kasneje spoznani za nedolžne, zaprti od »najmanj šest mesecev do največ šest let.«
Znaki mučenja
Ko Ahmada Šaha, prav tako odvetnika, zaposlenega na ILF, povprašam po opisu kakšnega novejšega primera, v katerem je zastopal obdolženca, ki naj bi deloval v odporniškem gibanju, mi oriše primer, v katerem so glavno vlogo odigrali člani afganistanske obveščevalne službe, Nacionalnega direktorata za varnost (NDS).
»V enem primeru, ki se je zgodil januarja letos v okraju Gerešk, v provinci Helmad, so člani NDS aretirali nekega moškega, ki je imel pri sebi tri kapsule. Člani NDS so trdili, da je v tistih kapsulah strup, s katerim naj bi tisti moški poskusil nekoga zastrupiti. Člani NDS so nato pretepli tistega moškega in od njega zahtevali, naj razkrije, kdo mu je dal kapsule,« se spominja Ahmad Šah. Potem ko je bil pretepen, je pridržani moški obljubil, da bo pokazal, kdo mu je dal kapsule.
Člani NDS so tistega moškega odpeljali po glavnem mestu okraja in ko je ta zagledal nekega prodajalca, ki je stal pred svojo trgovino, je članom NDS zatrdil, da mu je ravno tisti prodajalec dal kapsule. Člani NDS so priprli tudi tistega prodajalca in ga pretepli.
Kasneje se je izkazalo, da moški, ki je razkril prodajalca, ki naj bi mu dal kapsule, sploh ni poznal tistega prodajalca. Lažno je identificiral prodajalca zgolj zato, ker se je hotel izogniti dodatnemu pretepanju. Celotna zadeva bi bila lahko hitro razrešena, če bi člani NDS storili tisto, kar je kasneje, v sodnem postopku, storil Ahmad Šah.
»Ko sem zastopal to stranko [moškega, ki je imel kapsule], sem na sodišču zahteval, naj kapsule pošljejo v laboratorij, zato da ugotovijo, ali je tisto sploh strup. Ko so v laboratoriju preverili kapsule, so ugotovili, da v njih ni strupa. Tiste kapsule so bile zdravilo za želodčne težave, ki jih je imela moja stranka. Že ob aretaciji je moja stranka to povedala članom NDS, a ga niso poslušali. Trdili so, da je tisto strup,« razloži Ahmad Šah. Po razjasnitvi »nesporazuma« so oba obdolženca izpustili.
Na afganistanskih »sodiščih absurda«, kjer se okupacijska koalicija, ki plačuje obstoj teh sodišč, trudi prepričati samo sebe, da je v okupirani državi vzpostavila vladavino prava, neprepričljivi »dokazi«, s katerimi skušajo tožilci spraviti za zapahe čim večje število »teroristov«, niso osrednji problem.
Tako kot v preteklih letih so osrednji problem še vedno »priznanja«, ki jih člani obveščevalne službe ali policije z mučenjem ali grožnjo mučenja izsilijo iz obdolžencev. »Glavni problem naše policije je, da nima znanja in tehnologije, s katerimi bi lahko zbrala prepričljive dokaze. Zaradi tega se trudijo iz obdolženca izsiliti priznanje, ki ga potem uporabijo kot edini dokaz na sodišču,« pove Ahmad Šah, ki je v preteklih letih zastopal stranke v provincah Helmand, Nangarhar in Kabul. Tudi drugi odvetniki ILF, s katerimi sem imel priložnost spregovoriti, so se strinjali s to trditvijo.
Izmed 350 primerov, ki jih je prevzel Ahmad Šah, je bilo 250 takih primerov, v katerih je zastopal posameznike, osumljene delovanja v uporniškem gibanju. Večina teh primerov - v Afganistanu jim pravijo primeri nacionalne varnosti - se je zgodila v Helmandu, enem izmed središč talibskega gibanja.
Od 250 primerov nacionalne varnosti, na katerih je delal Ahmad Šah, je v okrog 50 primerih prišlo do obsodbe. »Na podlagi priznanja je bilo obsojenih 35 ljudi. Na podlagi dokazov pa 15 ljudi. Nekatere od teh ljudi, ki so jih obsodili na podlagi dokazov, so priprli na kraju spopada, nekateri so imeli pri sebi orožje, nekateri so imeli pri sebi eksploziv,« pove Ahmad Šah.
Problem obsodb, ki temeljijo izključno na »priznanju« obdolžencev, je, da so ta »priznanja« velikokrat izsiljena iz obdolžencev z mučenjem. Navada je taka, pravi Ahmad Šah, da člani NDS aretirajo posameznike in jih nato za nedoločen čas - včasih tudi za več mesecev - nezakonito, brez stika z zunanjim svetom, zadržijo v svojih zapornih institucijah, kjer jim pripravijo napisano izjavo, s katero naj bi priprti posamezniki »priznali« svoj zločin. »Prisilijo jih, da podpišejo ta priznanja. Nekateri podpišejo ta priznanja še preden so mučeni, nekateri podpišejo po mučenju,« pove Ahmad Šah.
V štirih letih, v katerih je delal kot odvetnik ILF, je Ahmad Šah opazil »na obdolžencih veliko fizičnih znakov, ki so nakazovali, da so bili ti obdolženci mučeni« v času, ko so bili v rokah članov NDS. Na podlagi pričevanj svojih strank Ahmad Šah oriše naslednje mučilne metode, ki so se jih posluževali člani NDS, ki so bili nameščeni v Helmandu. »V Helmandu so izvajali različne oblike mučenja. Včasih so jih [priprte posameznike] pretepali s kabli. Včasih so jih pretepali z lesenimi palicami. Včasih so jih obesili na steno. Včasih so jih s kleščami vlekli za jezik.«
Praksa
Kot so v svojih poročilih razkrili tudi predstavniki Podporne misije Združenih narodov v Afganistanu (UNAMA) in Afganistanske neodvisne komisije za človekove pravice (AIHRC), so člani NDS v preteklih letih vpeljali prakso, v kateri se mučenje sistematično uporablja zato, da se iz priprtih posameznikov izsili »priznanje« o sodelovanju z odporniškim gibanjem. Takšna »priznanja«, podprta s podpisom ali prstnim odtisom obdolženca, so nato uporabljena kot glavni »dokaz« v sodnih postopkih proti domnevnim upornikom.
Če bi sodišča delovala v skladu z afganistansko ustavo, potem nobeno »priznanje«, ki so ga pridobili policisti ali člani obveščevalne službe, ne bi smelo biti sprejeto kot veljavno. Po 30. členu afganistanske ustave namreč lahko sodniki sprejmejo le tista priznanja, ki jih obdolženci podajo na sodišču, po svoji svobodni volji, brez prisile. Zaradi tega bi morala sodišča vsako »priznanje«, ki ga v svojih zapornih centrih priskrbijo člani obveščevalne službe ali policije, zavrniti. A velikokrat se zgodi ravno nasprotno - takšna »priznanja« so sprejeta kot glavni »dokaz« o krivdi posameznika.
Ali se je katera žrtev mučenja odločila za tožbo proti tistim, ki so jo mučili? Ali je bilo sploh mogoče dokazati posamezne primere mučenja? »Ko smo na naših strankah opazili znake mučenja, smo poskusili intervenirati pri oblasteh,« pove Ahmad Šah. »A oblasti so nam onemogočale zbiranje dokazov o mučenju. Niso nam dovolili obiskati naše stranke v zapornih centrih. Niso nam dovolili, da bi s fotoaparatom poslikali telesa tistih, ki so bili mučeni. Hoteli so nam preprečiti, da bi slikali telesa tistih, ki so bili mučeni. A kljub temu nam je uspelo najti neke druge ljudi, ki so lahko posneli te slike. Slike smo odnesli predstavnikom nevladnih organizacij za človekove pravice.«
Navkljub trudu, ki so ga odvetniki vložili v razkrivanje primerov mučenja, ni bil dosežen noben premik pri kaznovanju tistih, ki so bili odgovorni za mučenje. »Ni bilo niti ene zadeve, v kateri bi se žrtev mučenja odločila za tožbo proti tistim, ki so jo mučili,« pove Šabir Ahmad Kamaval, direktor ILF.
Po objavi - januarja 2013 - poročila o mučenju, ki ga je pripravila UNAMA, je takratni predsednik Hamid Karzaj ukazal ustanovitev posebne delegacije, ki jo je zadolžil, da preveri izsledke tistega poročila. »Člani delegacije so zaslišali žrtve mučenja in na podlagi tega so podali ugotovitev, da je potrebno ukrepati proti tistim, ki so mučili. To je bil predlog te delegacije, a ne vemo, kaj se je kasneje zgodilo. Ne vemo, ali so bili tisti, ki so mučili, dejansko kaznovani,« pravi Kamaval.
V preteklih letih so v nekaterih primerih oblasti tiste posameznike, ki so bili odgovorni za mučenje, »za kazen« zgolj premestili na druga delovna mesta.
