Tiskane izdaje
Tajvan sem obiskala že velikokrat, vendar se še nikoli doslej nisem povzpela na eno od gora na otoku. Toda v soboto sem izkoristila priložnost, da sem lahko pogledala na svet z vrha Wuling, visokega 3275 metrov. Nikoli nisem razmišljala o tem, da je to otok z največjim številom visokih gora na svetu in da je na njem kar 286 vrhov višjih od tri tisoč metrov.
V glavi se mi je vrtelo že zaradi cestnih zavojev, po katerih se je manjši avtobus privlekel do najvišje točke avtomobilske ceste, bilo mi je slabo zaradi razredčenega zraka in občutka, da sem se povzpela nad oblake, nato pa sem šele po tem, ko smo se začeli spuščati proti mestu Puli, na enem od postajališč zagledala dva kolesarja.
Darren Alff je stal zraven svojega kolesa s torbami in majhno solarno ploščo (s katero napaja mobilni telefon in tablični računalnik), medtem ko je Kevin Barrett v bližnjem hostlu najemal sobo, v kateri sta nameravala prenočiti, preden bi nadaljevala pot proti vrhu Wulinga, nato pa naprej vse do juga Tajvana.
Naenkrat me je bilo sram vsake sekunde lastnega nelagodja, slabosti in omotice, ki sem jih občutila v razmeroma udobnem vozilu. Ta dva bosta na vrh prispela na dveh kolesih. In videti sta bila sveže, kakor da je hladen veter odpihnil kakršno koli utrujenost in izbrisal sledove napora.
»Gresta proti vrhu?« vprašam popolnoma izmučena. »Seveda.« Darren, 31-letni Američan, in Kevin, 66-letni Avstralec, sta bila videti kakor popoln dvojec. »Hiter je,« se je smejal Darren. »Vedno mu moram slediti.« Kevin je bil videti kakor nekdo, ki brezkompromisno poganja pedala navkreber, in medtem ko sem si ogledovala njegove mišice, je mirno odgovoril z močnim avstralskim naglasom: »Samo poskušam čim dlje živeti smiselno.«
Ta stavek je še posebej pritegnil mojo pozornost. Je kolesarjenje čez gore smisel življenja? Seveda ne. Smisel se skriva v premagovanju strmine. V preseganju samega sebe.
Darren poganja pedala, pravi, že 14 let. Obiskal je 50 držav, bil tudi v Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem in zdi se, da ima o vseh krajih, skozi katere je potoval, skrajno preprosto mnenje: »Pokrajina je tam čudovita!« Ali pa: »Na Tajvanu so ljudje prekrasni.« To je vse, kar ga zanima. In to je vse, kar se zdi pomembno kolesarju, ki vsak dan prevozi približno sto kilometrov, nato pa poišče vegetarijansko restavracijo ter napolni baterije s tofujem in brokolijem, mandlji in bananami.
Spoznala sem več ljudi, ki s kolesom potujejo po svetu, med njimi tudi Toma Križnarja in Marijo Kozin, ki sta vsak po svoji poti in vsak v svojem življenjskem trenutku od Slovenije do Kitajske prispela na dveh kolesih. Srečanje na Tajvanu je spet obudilo staro vprašanje. Zakaj ljudje to počnejo? Odgovor se je razkril med pogovorom z Darrenom in Kevinom.
Prvič, kolo je že sam po sebi razlog za to početje. Kot poosebljenje popolnega ravnotežja in zenbudističnega absurda, ki pravi, da stojiš pri miru samo takrat, kadar se giblješ, je kolo filozofija brez besed, svetovni nazor brez teorije, obstoj, skrčen na poganjanje pedal, ki vrtijo zobata kolesa, ta vrtijo glavna kolesa, ta pa vesolje nekje v prsih kolesarja.
Drugič, s kolesa si lahko ogledamo ljudi bolje kakor kjer koli drugje, saj ni nihče bolj odvisen od dobrote kakor človek, ki na dveh kolesih prenaša vse svoje življenje, vsak dan pa mora nekje prenočiti, jesti, oskrbeti poškodbe ter dopolniti zaloge z mandlji in bananami.
Tretjič, na kolesu spoznaš, kako so gore visoke, a hkrati premagljive; kako so reke hitre, a hkrati ranljive; kako je vsa narava podobna človeku - vsemogočna in hkrati krhka.
In nazadnje, kolesarjenje je zen, saj usmerja človeka k lastni notranjosti, ga sili k temu, da nekje globoko v sebi poišče še nekaj moči za dodaten kilometer poti, in omeji njegove želje na bivanjski minimum. »Včasih si zaželim samo to, da bi imel še eno prestavo,« mi je povedal Kevin, ko sem ga vprašala, ali je sploh kje kakšna strmina, ki je ne more premagati.
V nedeljo so me organizatorji novinarskega potovanja po Tajvanu odpeljali k Jezeru sonca in meseca, kjer se je zbralo več kakor dva tisoč kolesarjev. Tam so bili svetovno znani tekmovalci z dirkalnimi cestnimi kolesi iz karbona in aluminija pa tudi dveletni otroci na majhnih lesenih ali plastičnih kolesih brez pedal. Dogodek je eden najlepših sejmov, ki sem jih kdaj videla, in del tajvanskega kolesarskega festivala, ki bo trajal ves teden in ga organizirata turistična organizacija ter združenje izvoznikov koles. Slavljenje gibanja, hvaležnost naravi in še mnogo drugih stvari lahko doživiš med vožnjo s kolesom okoli prekrasnega jezera.
Medtem ko se drugi člani skupine, s katero sem potovala, odpravijo na kratko turo z najetimi kolesi, se odločim za sprehod ob jezeru z avstrijskim kolegom, ki sem ga spoznala med potovanjem. Pogovarjava se o književnosti in gledališču. Nato spregovoriva o budističnih kriminalnih romanih nizozemskega pisatelja Janwillema van de Weteringa. In sprehod se spreminja v harmonijo, življenje pa teče dalje na dveh kolesih tudi po tem, ko nas manjši avtobus spet vozi po cestnih zavojih navzdol. Šele takrat ugotavljam, da vsake toliko časa obidemo kolesarja in z globokim spoštovanjem pomaham z roko, čeprav vem, da me ne bo niti opazil. Oči so uprte v pot, misli so se spremenile v vztrajnost, želje so omejene na še eno prestavo, ki bi pomagala premagati strmino.
