Tiskane izdaje
Na prvi pogled bi jo zato lahko uvrstili med srečneže, a žal bi težko rekli, da je res srečna. Fant je končal odnos z njo, kakor hitro je izvedel, da je okužena, in tudi zdaj, ko je zdrava, je noče več videti. Kolegi študentje je nočejo videti v predavalnici, njeni profesorji prav tako ne. Kadiatou tako že vse tedne po prihodu iz bolnišnice spi in jé sama. Celo člani njene ožje družine se je še mesece po njeni ozdravitvi bojijo dotakniti.
»Ebola mi je uničila življenje, čeprav sem ozdravljena. Vsi se me bojijo in bežijo od mene,« je potožila bodoča zdravnica. Z virusom ebola se je okužila v začetku marca, ko je bila na praksi v bolnišnici v Conakryju, prestolnici Gvineje. Takrat je na pregled prišel bolnik s podeželja, o katerem so zdravniki sprva menili, da se je okužil z malarijo. Pregledala ga je mlada Kadiatou, seveda pa, kot je prevladujoča praksa v Gvineji, pri pregledu ni nosila zaščitne maske in rokavic. Približno 14 dni pozneje, sredi marca, je dobila drisko, kmalu zatem je začela bruhati kri. Kolegi zdravniki so takoj ugotovili, da se je okužila z ebolo. Ker je bila sicer dobrega zdravja, je njen organizem pravočasno razvil dovolj protiteles, da je premagala okužbo. Aprila so jo že izpustili z izoliranega oddelka v bolnišnici, toda njene težave so se z ozdravitvijo šele začele.
V predmestju Tanen, kjer je živela s širšo družino, se je vest o tem, da je prebolela ebolo, hitro razširila. Prebivalci so se je začeli izogibati. Na nič boljši odnos ni naletela na Univerzi Gamala Abdela Naserja, kjer je želela nadaljevati študij medicine. Kljub potrdilu, da je zdrava, ji niso dovolili vstopa v predavalnico, izpite pa bi lahko opravljala le po telefonu.
