Po slovesu revolucionarja Kubance čaka negotovost

Ljubljana – Smrt Fidela Castra, ene najbolj protislovnih osebnosti druge polovice dvajsetega stoletja, je vnesla nemir, čeprav je od njegovega odhoda z oblasti minilo že desetletje in se je po otoplitvi med Havano in Washingtonom zdelo, da se je tudi na Zahodni polobli končala hladna vojna. Levica objokuje konec kubanskega socializma, čeprav je preminil pred četrt stoletja. Desnica še vedno vidi sovražnika v državi, kjer je mladi generaciji revolucija malo mar, o enakosti pa so samo slišali.

Izjave novoizvoljenega, prihodnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa dajo slutiti, da se pripravljajo novi viharji, zaostritve, pritiski. Gospodarska blokada, ki so jo Američani razglasili po raketni krizi, najnevarnejši za svetovni mir v času hladne vojne, je vedno sproti utrjevala Castrov režim. Spodbujala je tudi izvažanje revolucije, kar je Fidel Castro sicer počel v imenu Moskve in z ruskim denarjem, vendar tudi z globokim prepričanjem, da s tem spreminja svet.

Trump nad vladavino bratov Castro

Če je mogoče verjeti Trumpovim besedam in namigovanjem, bo novi ameriški predsednik poskušal zrušiti režim bratov Castro, ki traja že od novega leta 1959, k njegovemu preživetju pa so največ pripomogli prav ameriški manevri na vseh področjih, med drugim tudi več kot šeststo atentatov.

Atentate je štela Castrova vohunska služba, torej jih je bilo lahko tudi manj, prav vsak atentat, ki jih je Cia uprizarjala povsod, kjer se je pojavil kubanski voditelj, pa je pomagal utrjevati kubansko agenturo doma in po svetu. V svoje vrste je pritegnila tudi veliko Fidelovih občudovalcev, predvsem v Latinski Ameriki, nekateri trdijo, da tudi drugod. Prav nič pretirana ni bila ocena Fidelovega sodelavca in biografa Luisa Baeza, da bi bila Kuba najrazvitejša in najbolj bogata država na svetu, če bi v gospodarstvo vlagala toliko kot v utrjevanje varnostnih in obveščevalnih služb. Te so steber režima.

Devetdeset let, ki so spremenila Kubo

Fidel Castro je dočakal devetdeset let, ni mu uspelo držati obljube, ki jo je dal državljanom, da bo živel 120 let. Njegov oče Angel Castro, doma iz Galicije, je prišel na Kubo kot španski vojak, boril se je proti kubanskim upornikom, ki so izbojevali neodvisnost. Postal je kmet, potem razmeroma velik posestnik, ki je zmogel dati svoje otroke v dobre šole. Pri jezuitih so Fidela tudi formirali, ne samo šolali. V jezuitskih internatih v Santiagu in v Havani se je izkazal za briljantnega učenca, dijaka in študenta.

Analitiki so prav ob njegovem devetdesetem rojstnem dnevu, letos avgusta, poskušali ugotoviti, ali je bil marksist in leninist že v času, ko je leta 1952 izvedel napada na vojašnico Moncada v Santiagu in pri tem izgubil polovico svojih soborcev. Pa celo za časa bojev na Sierri Maestri po letu 1956, ko je nanj že vplival Argentinec Che Guevara, niso našli nobenega dokaza o sledeh marksizma.

Iskanje podpore pri sovjetih

Fidel naj bi se preusmeril šele po spopadu z Američani, potem ko je bil primoran poiskati podporo v Sovjetski zvezi. Vsekakor pa je bil že na začetku petdesetih let prepričan, da je bil rojen za voditelja. Pravi voditelji, ki jim je namenjeno odločati o usodi naroda, ne smejo dovoliti, da vladajo pokvarjenci, kakor je bil na Kubi desetnik Batista, ki so ga ameriški mafijci naredili za generala in ga z udarom pripeljali na oblast.

Ko je s Sierre Maestre prikorakal v Havano, nekaj dni po tem, ko so jo med silvestrovanjem zavzeli njegovi »bradači«, je postal idol ljudskih množic. Znal je govoriti, bil je prepričljiv, verjeli so mu. Nekateri soborci so sicer kmalu izginili, nekateri so se znašli v zaporu, vendar je bilo tudi to kmalu pozabljeno. Najbolj izpostavljenega sodelavca Ernesta Guevaro, ki je precej škodoval njegovi politiki doma, saj se ni ukvarjal s »kubansko dušo«, ampak mu je bilo do zmage svetovne revolucije, se je nekako znebil, poslal ga je širit revolucijo najprej v Afriko, nato v Latinsko Ameriko. Američani so ga ubili v Boliviji, kjer je ostal sam, brez podpore bolivijske levice, saj ga Moskva ni podprla.

Internacionalistične brigade

Fidel Castro je na zahodni polobli vsemogočnim Američanom pristrigel krila, majhna in revna Kuba je postajala simbol v deželah tretjega sveta, prevzela je tudi vodilno vlogo v gibanju neuvrščenih držav. Castro je s svojo diplomatsko in obveščevalno ofenzivo zagrenil tudi zadnje leto življenja jugoslovanskega predsednika Tita.

Več kot 300.000 Kubancev se je bojevalo v Angoli. Veliko jih je padlo, veliko se jih je vrnilo v podobno tragičnem stanju kot Američani, ki so se vračali iz Vietnama. Spretneje je Fidel vodil svojo akcijo v Latinski Ameriki, Nikaragovce in Salvadorce je šolal na Kubi, na fronto je pošiljal samo izkušene »inštruktorje«.

Pot v brezno

Kaj vse se je dogajalo med generali in polkovniki »internacionalistov«, kakor so rekli svojim vojakom na tujem, še ni do konca znano, poveljnik kubanskih sil v Angoli, general Ochoa in njegovi pribočniki, visoki častniki z obrambnega in notranjega ministrstva so vsekakor končali pred puškami, obtoženi, da so trgovali z mamili in diamanti.

Ko so ga ob padcu berlinskega zidu zapustili Rusi, je Fidel padel v brezno, iz katerega se ni več rešil. Čez noč je izgubil najmanj 90 odstotkov dohodkov, socializma po kubansko je bilo konec. Hugo Chávez mu je pozneje pomagal premagati marsikatero oviro, njegova tragedija pa je bila, da se je navzel kubanske doktrine in je zato v brezno potisnil še Venezuelo.

Ne božanstvo in ne zlodej

Ko bodo zgodovinarji analizirali vlogo Fidela Castra na Kubi in v mednarodni politiki, bodo morali upoštevati prav vse strani. Tiste, ki jih ima za pozitivne levičarska stran njegovih navijačev, in tiste, ki jih jemlje za orožje desničarska stran njegovih nasprotnikov.

Romantična, tako imenovana kavarniška levica v Evropi bo pač morala priznati, da Fidelova smrt ne pomeni konca socializma, saj tega na Kubi ni vsaj zadnjega četrt stoletja. Socialne razlike so na Kubi vsaj tako velike kot drugod v Latinski Ameriki, morda celo hujše. Samo partija in vojska še dajeta vtis, da gre za nekakšno socialistično državo.

Trda desnica, ki se ne znebi megle berlinskega zidu, bo morala tudi priznati, da Kuba že zelo dolgo ne izvaža več revolucije nikomur, saj revolucije in socializma že dolgo ni. Samo Fidelova podoba je še bila, tudi ta pa se bo postopno razblinila. Kubanci živijo od denarja, ki ga pošiljajo sorodniki iz tujine (predvsem iz Miamija), pa od turizma, ki pomaga tudi najrevnejšim, če ne drugače pa tako, da zvišuje raven prostitucije in daje priložnost za razcvet tudi revežem.