Po tragediji v Šanghaju: množica, panika in slabo upravljanje gneče

Šanghaj je odpovedal vse novoletne proslave, družine in someščani žalujejo.

Objavljeno
02. januar 2015 20.30
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Še vedno ni jasno, zakaj je v najmodernejšem kitajskem mestu nekaj minut pred prihodom novega leta množica­ 300.000 ljudi začela nenadzorovano teči. V stampedu je umrlo najmanj 36 oseb, obstaja pa bojazen, da bi žrtev lahko bilo še več. Med 47 ranjenimi je 12 ljudi v kritičnem stanju.

Policija je izključila možnost, da je tragedijo povzročilo metanje letakov v obliki ameriških dolarjev s stavbe na šanghajskem obrežju Bund, s katerega je mogoče gledati razvojno območje Pudong na drugi strani reke Huangpu.

Po vsem sodeč je kaos izzvala panika. Očividci pravijo, da je med prerivanjem nekaj ljudi padlo na tla in so začeli kričati. To je zadostovalo, da so drugi udeleženci praznovanja začeli teči. Ker pa je Bund relativno ozek za tolikšno reko človeških nog, so ljudje padali drug čez drugega. Močnejši so teptali šibkejše, večina ljudi pa si je zgolj prizadevala rešiti si glavo pred neznano nevarnostjo, ki so jo povzročali sami sebi.

Vse skupaj se je začelo okoli 23. ure in 35 minut blizu trga, posvečenega Chen Yiju, prvemu županu Šanghaja v komunističnem obdobju (vodil ga je od leta 1949 do leta 1958), ki je že takrat sanjal o tem, da bi povrnil blišč in visok status mestu, v katerem se je rodila kitajska meščanska družba ter moderna Kitajska in je bilo pred japonsko okupacijo eno od največjih središč svetovljanstva in odprte kulture.

Ponosni Šanghajci

Danes je Šanghaj s 25 milijoni prebivalcev in več kot 13.000 ameriških dolarjev družbenega dohodka na prebivalca najmodernejše industrijsko in finančno središče Kitajske ter eno od mest z najvišjo stopnjo rasti na svetu. Šanghajci so že od nekdaj ponosni na svoj posebni status ter malce arogantni v odnosu do Pekinžanov, ki jih imajo za neotesane severnjake, ki jih bolj zanima politika kakor estetika in dobro življenje.

Logično je torej, da so prav mladi hoteli v svojem Šanghaju praznovati novo leto tako, kakor ga praznujejo v velikih zahodnih metropolah. Polnoč so hoteli pričakati na Bundu, kjer bi imeli pogled na Šanghajski stolp. S tega nebotičnika na drugi strani reke, visokega 632 metrov, so hoteli projicirati »svetlobni šov v 5D-tehniki«, s katerim bi zaznamovali prihod v leto 2015.

Policija zdaj priznava, da je podcenila množico. Niso namreč pričakovali, da se bo zaradi svetlobne atrakcije na Bundu zbralo toliko ljudi, zato tudi niso izvedli potrebnih priprav. Očividci in sorodniki umrlih zaradi pomanjkljive organizacije novoletnega praznovanja pod milim nebom krivijo mestne oblasti. Trdijo, da bi se tragediji lahko izognili, če bi ob obrežju razporedili več policistov, ki bi skrbeli za red v primeru kakršnihkoli znakov kaosa.

Neredek pojav

V Aziji in na Kitajskem stampedo ni redek pojav. Ko je na šanghajsko univerzo Tongji junija 2013 prišel nogometaš David Beckham, je množica nekaj tisoč ljudi hitela, da bi ga pozdravila. Nekateri so se spotikali in padali po tleh, drugi so hodili po njih. Ranjenih je bilo najmanj deset ljudi.

Vendar tragedija na Bundu še najbolj spominja na črno novo leto leta 1993 v Hongkongu. Takrat je v elitni četrti Lan Kwai Fong med zabavo na odprtem umrlo 20 ljudi, 31 jih je bilo ranjenih. Točno ob polnoči je namreč množica začela teči po strmi ulici. Takrat se je hong­konška policija naučila bolečo lekcijo. Od takrat v četrt, kjer naj bi se zbralo več ljudi, vedno pošljejo redarje in policiste, ki preprečujejo nenadzorovano gibanje množice.

V gosto naseljeni Indiji so stampedi pogost pojav. Lani oktobra je v Patni, glavnem mestu države Bihar, ob praznovanju hindujskega praznika dussehra umrlo 32 ljudi. Prerivanje se je začelo, ko je med ljudi padla žica, o kateri je nekdo domneval, da je električni kabel z bližnje stavbe. Avgusta 2014 je na praznovanju praznika somvati amavasja v osrednji Indiji v stampedu umrlo deset ljudi. Leto prej so blizu svetišča Ratangarh v državi Madhya Pradesh do smrti pohodili 91 ljudi.

V vsakem stampedu so bile žrtve večinoma šibki. Tudi v Šanghaju. Od 36 umrlih je bilo 25 žensk in samo peterica je bila starejša od 25 let. Večinoma so bili vsi edinci. Zdaj bodo prišla na vrsto neprijetna vprašanja, naslovljena na mestne oblasti.