Tiskane izdaje
Američani so včeraj pohrustali 68 milijonov ton hrenovk, 317 ton piščancev, kar 80 odstotkov pa jih je dan preživelo ob ražnjih ali vsaj na piknikih. Tudi v Beli hiši, kjer je Donald Trump gostil veterane in se veselil nizkih cen goriva, zaradi katerih so milijoni odšli na ceste.
Ameriški predsednik se danes sicer odpravlja na potovanje na tuje, ki ga bo začel na Poljskem, morda najlažji postaji svoje nedvomno trnove poti. Evroskeptična populistična stranka Zakon in pravičnost v Varšavi ubira podobne tone kot nacionalist iz Washingtona, ostro nasprotujejo priseljevanju, spodbujajo kurjenje premoga in dvomijo o mednarodnih institucijah. Poleg tega je Poljska ena od le štirih članic zveze Nato, ki namenjajo dogovorjena dva odstotka BDP za vojaški proračun. In če gre verjeti Michaelu Mandelbaumu, strokovnjaku za zunanjo politiko na Univerzi Johns Hopkins, je »Poljska najbolj proameriška država na svetu, vključno z ZDA«.
Toda tudi konservativna varšavska vlada, ki bo menda organizirala brezplačne avtobusne prevoze za svoje podpornike, da bo Trumpa pričakala dovolj velika množica, si želi poleg prodajanja ameriškega plina − ZDA so pred kratkim začele pošiljati utekočinjeni plin na Poljsko, ki naj bi ga po novem plinovodu pošiljali do Hrvaške − predvsem zagotovila o vojaškem sodelovanju pred grožnjo z vzhoda. »Nevarnosti, ki jo predstavlja Rusija, ni mogoče preceniti. Zdaj je čas za solidarnost,« je pred obiskom poudaril poljski veleposlanik v Washingtonu Piotr Wilczek.
Trump na pot odhaja z zgodovinsko nizko podporo doma, toda razen poljskega obliža ga bo pričakalo še bolj sovražno okolje. Po poročilu agencije Pew kar okoli tri četrtine sveta nima skoraj nikakršnega zaupanja v njegovo vodenje ali v njegove politike. V številnih državah ima celo nižjo podporo kot George Bush mlajši leta 2004, na vrhuncu mednarodnega nezadovoljstva ob ameriškem posegu v Irak.
Otoka v tem morju nezadovoljstva sta le Izrael in Rusija, kjer izražajo nekaj več razumevanja, če že ne ljubezni do njega, po mnenju raziskovalcev Pew pa je na zelo dobri poti, da postane v tujini najmanj priljubljen predsednik sodobne zgodovine ZDA. Kar pomeni, da bo sesul še en del dediščine Baracka Obame, njegova osemletna prizadevanja za izboljšanje ameriške podobe v svetu.
