Tiskane izdaje
Med Kitajsko in Indijo je lani potekala tiha tekma: kateri voditelj bo večkrat potoval v inozemstvo. Neprekosljivi zmagovalec je bil indijski premier Narendra Modi s 26 obiski v tujini. A kitajski predsednik Xi Jinping je rekorder na lastnem terenu.
Leta 2015 je obiskal 14 držav, odkar je pred tremi leti stopil na čelo Komunistične partije, pa več kot 30 držav. Odkar je bila leta 1949 ustanovljena Ljudska republika Kitajska, je državnik z največ kilometrine zunaj meja Kitajske.
Modijeva pogosta potovanja so tarča indijske opozicije. Podpredsednik Kongresne stranke Rahul Gandhi je pred časom na pol ironično rekel, da »nihče ne ve, kam gre premier, vendar pa veliko potuje, ker mu to še do pred kratkim ni bilo dovoljeno, zdaj pa se zaradi nove svobode ne zmore zadržati«. Namignil je, da mu Evropska unija in ZDA do leta 2014, ko je bil izvoljen za premiera, niso hotele izdati vizuma, ker ga bremenijo odgovornosti za »resno kršenje verske svobode« ter za to, da v času, ko je opravljal dolžnosti glavnega ministra v državi Gudžarat, ni storil nič za preprečitev krvavih napadov hindujcev na muslimansko prebivalstvo.
Xi je za prvo potovanje
Ko smo ob koncu lanskega leta prešteli države, ki jih je v preteklih 12 mesecih obiskal – Pakistan, Indonezija, Kazahstan, Rusija, Belorusija, ZDA, Velika Britanija, Vietnam, Singapur, Filipini, Turčija, Francija, Zimbabve in Južna Afrika –, smo lahko potegnili zgolj en sklep: kitajskemu državnemu voditelju je še vedno zelo pomembna globalizacija. Bolj se upočasnjuje gospodarska rast, bolj intenzivne so zunanjepolitične aktivnosti, ki bi jih lahko poimenovali »gospodarska diplomacija« na najvišji ravni.
Na lanskih potovanjih je bil Xi navzoč pri podpisovanju sporazumov v skupni vrednosti 130 milijard dolarjev. Med njimi izstopata naročilo 70 letal airbus v vrednosti 7,7 milijarde dolarjev, podpisano med Xijevim obiskom v Toulousu, ter sporazum o gradnji hitre železniške proge med Los Angelesom in Las Vegasom v višini 5 milijard dolarjev, podpisan med obiskom v ZDA.
Tudi Narendra Modi je zatrdil, da je cilj njegovih pogostih potovanj v tujino privabljanje tujega kapitala v Indijo in odpiranje novih delovnih mest. A ko so indijski mediji hoteli izvedeti, koliko so narod stala Modijeva potovanja, so se obrnili na nevladno organizacijo »Pravica do informiranja« s sedežem v New Delhiju. Ta je navezala stike z vsemi indijskimi veleposlaništvi v državah, ki jih je premier obiskal. Po dolgotrajnem preračunavanju so prišli do vsote 6 milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni za Modijeve odhode v svet med junijem 2014 in junijem 2015.
Kjer je Modi veliko govoril,
Od kitajskega protokola ni mogoče dobiti podatka, koliko stanejo turneje najvišjih voditeljev. Vendar je Kitajcem bolj pomemben svečan sprejem, ki so ga za Xija pripravili v Beli hiši, ter da se je s kraljico Elizabeto II. peljal v pozlačeni kočiji. Ugled v svetu je enako pomemben cilj in dokaz, da je Kitajska na pravi politični poti.
Kljub temu pa kitajski politični analitiki menijo, da je povečana diplomatska aktivnost Xi Jinpinga tudi znak, da se kitajska zunanjepolitična strategija čedalje bolj osredotoča na gospodarske vidike. Profesor Shi Yinhong s Pekinške univerze je pojasnil, da so vsa ta velika potovanja kitajskega predsednika del »pasu in poti«, kot se skrajšano imenuje strategija medcelinske vzpostavitve »ekonomskega pasu« in »svilne poti«. Pričakujemo lahko, da bo Xi tudi letos potoval po svetu. Mogoče celo bolj intenzivno. Lani je na osmih turnejah prebil 42 dni, letos pa bo moral še bolj pogosto pakirati kovčke.
Če že potuje Xi, pa nekdanji kitajski voditelji ne smejo nikamor. Obveščeni viri pravijo, da nekdanji člani politbiroja brez dovoljenja zdajšnjega vodstva ne smejo prestopiti meje. To nenapisano pravilo velja celo za nekdanja predsednika Jiang Zemina in Hu Jintaa. Nekateri preučevalci Kitajske partije trdijo, da nekdanji člani najvišjih partijskih teles nimajo osebnih potnih listov.
Politična terca ni dovoljena
Izjema je mogoča zgolj v dveh primerih. Lahko gredo v Hongkong in Macao, ki sta sicer kitajsko ozemlje, a sta razmejena z mejnim prehodom in Kitajci za prečkanje meje potrebujejo posebno dovoljenje. Prav tako lahko potujejo v tujino nekdanji člani politbiroja, ki so dobili zadolžitve, povezane z odhodi v inozemstvo.
Eden od razlogov, da nekdanjim voditeljem ni dovoljeno potovati v tujino, je, da so bili do Deng Xiaopinga vsi najvišji položaji dosmrtni. Ko se je to spremenilo, so spremembe v partijskem vrhu izvajali glede na pripadnost določeni frakciji. S tem se je v partijski politični eliti vzpostavilo novo nezaupanje. Nekdanji voditelji, ki morda pričakujejo, da bodo lahko komu zunaj države potožili, kako njihovi nasledniki na oblasti delajo napake, tega pač ne bodo mogli storiti. Kitajska se predstavlja svetu v enoglasni harmoniji, zato politična terca ni dovoljena.
