Pozabljeni, a še kako prisotni

V medijih imamo Katalonijo. V mislih Kurdistan. Skrbi nas za Severno Korejo. O Tajvanu­ ne beremo, ne razmišljamo in nas zanj tudi ne skrbi. Zato, ker si ta 24-milijonski otok ne upa razpisati referenduma o ­neodvisnosti. Zato, ker je vsem evropskim vladam več do tega, da imajo dobre odnose s Pekingom, kot da bi si prizadevale za ohranitev načela pravice do samoodločbe.

Zato, ker so načrti LR Kitajske o morebitni oboroženi priključitvi Tajvana predmet vsiljene samocenzure. In Evropa se v to noče vmešavati. V torek sta imela Tajvan in Severna Koreja nekaj skupnega. Desetega oktobra je praznik v obeh državah, tako da je bilo z obeh strani pričakovati praznično »izzivanje«. Toda Severna Koreja v čast 68. rojstnega dne Delavske stranke – po napovedih – ni izstrelila daljnosežne rakete in izvedla poskusa z vodikovo bombo, pa tudi Tajvan – kot so se bali z druge strani morske ožine – ob 105-letnici Republike Kitajske (kot se otok uradno imenuje) ni naredil koraka naprej k uradni odcepitvi.

A to še ne pomeni, da se vse omenjeno ne bo zgodilo. In v tem primeru bi lahko bila Severna Koreja in Tajvan še bolj povezana: lahko bi bila napadena. Severno Korejo bi napadle ZDA, Tajvan pa Kitajska.

Za zdaj še miroljubna Kitajska

Nekatere analize so pokazale, da je celo bolj verjetno kitajsko oboroženo posredovanje, katerega cilj bi bila priključitev Tajvana, kot ameriška denuklearizacija Severne Koreje. Ian Easton, strokovnjak za Kitajsko v možganskem trustu Projekt 2049 Institute, v svoji novi knjigi celo trdi, da ima kitajsko vodstvo že pripravljen načrt, po katerem naj bi do leta 2020 zavzeli otok z orožjem.

Slovenost ob državnem prazniku. Foto: AP

Knjiga »Nevarnost kitajske invazije« je izšla prejšnji teden. Čeprav Easton ne trdi, da se bo zagotovo zgodil oboroženi spopad, temveč zgolj navaja nedavno odkrite notranje dokumente kitajske vojske, v katerih je razdelan načrt raketiranja Tajvana ob hkratni pomorski in zračni blokadi ter izkrcanju 400.000 kitajskih vojakov na otok, ki je od kitajske obale oddaljen slabih 180 kilometrov.

Vodstvo v Pekingu poskuša za zdaj Tajvan pritegniti k sebi na različne miroljubne načine. Odpira vrata za tajvanske naložbe, širi trgovinsko mrežo, na otok pošilja na milijone turistov in ponuja ugodnosti za tajvanske študente, ki si želijo študirati na kitajskih šolah. A nič od tega nima želenega učinka, odstotek Tajvancev, ki se opredeljujejo zgolj za Kitajce, se je zmanjšal na borih 3,5 odstotka. Medtem ko se del pripadnikov srednje generacije še vedno opredeljuje za oboje – delno za Tajvance in delno za Kitajce –, je vse več tistih, ki so do popolnosti razvili tajvansko identiteto. Najnovejše ankete so pokazale, da se kar 70 odstotkov prebivalcev otoka, mlajših od 29 let, izreka zgolj za Tajvance. Bolj ko je Kitajska prisotna na njihovem trgu, v otoški politiki in azijski geopolitiki, močnejša je konotacija imena »Republika Tajvan«.

Ko je septembra Tajvan dobil novega premiera, 58-letnega Williama Laia, uglednega člana vladajoče Demokratske napredne stranke (DPP), ki jo vodi predsednica Tsai Ing-wen, so dvignile veliko prahu njegove izjave o tem, da pravzaprav ni treba zahtevati neodvisnosti otoka, saj je Republika Kitajska že zdaj neodvisna država. To si je mogoče različno tolmačiti, saj premier vsaj v prvih nastopih ni spremenil uradnega naziva Tajvana, a je iz Pekinga kljub temu nemudoma prispelo opozorilo, da bodo Laieva stališča povzročila poslabšanje odnosov med obema obalama Tajvanske ožine, glede na to, da se je premier­ že prej izrekal za zagrizenega ­secesionista.

Tajvanski premier William Lai (desno) med predstavo ob državnem prazniku. Foto: Sam Yeh/AFP

Kompromisna »srednja pot«

Tsai je začela izgubljati javno podporo prav zato, ker se drži kompromisne »srednje poti«, analitiki pa so prepričani, da se za prevzem njene funkcije najverjetneje pripravlja prav Lai, ki ima v DPP močno podporo radikalnih mladih levov, katerih prst je uperjen v tisti del strankinega statuta, ki zadeva uradno odcepitev Tajvana od ­Kitajske.

»Ponavljam tisto, kar sem že povedala. Naša dobra volja se ni spremenila, naše obljube ostajajo iste, ne bomo stopili na staro pot konfrontacije, prav tako se ne bomo uklonili pritiskom,« je dejala Tsai v prazničnem govoru ob obletnici ustanovitve prve kitajske republike leta 1912, potem ko se je leto pred tem končalo cesarstvo dinastije Qing. 

Ko je predsednica dejala, da »moramo z vsemi močmi braniti tajvanske demokratične in svobodnjaške vrednote ter življenjski slog«, se je to slišalo, kot da si želi s tem tudi Evropejce spomniti na načela, ki jih ti počasi zanemarjajo, hkrati pa opomniti tudi Združene narode, v katerih je, denimo, Severna Koreja polnopravna članica, Tajvan pa ni član te organizacije, čeprav v načrtu za trajnostni razvoj do leta 2030 jasno piše, da »ne bo nihče izvzet«.

Slovesnost je z letali popestrila tudi tajvanska vojska. Foto: Sam Yeh/AFP

Tajvan je ob tem razvil sodobno gospodarstvo, ki je na 22. mestu na svetovni lestvici razvitosti, in demokracijo, ki bi lahko bila za zgled ne le Aziji, temveč tudi številnim evropskim državam, pri čemer je bil zaradi pritiskov Pekinga izključen iz vseh teles ZN, tudi iz Svetovne zdravstvene organizacije, nato pa še iz Organizacije civilnega letalstva, Interpola ter številnih drugih mednarodnih omrežij, v katerih bi bila tajvanska prisotnost še kako koristna.

Neupoštevanje demokratičnih pravic

Z zaostrovanjem napetosti na Korejskem polotoku se po tihem veča tudi nevarnost, ki grozi tajvanski svobodi. Če bi se zaradi česarkoli zgodil ameriški oboroženi napad na Severno Korejo, bi najbrž iz sefa izvlekli tajni načrt invazije otoka, ki ima za Kitajsko velikanski strateški pomen. Medtem ko samo posredovanje proti režimu v Pjongjangu ne bi nujno pomenilo velike vojne, bi kitajska oborožena pridružitev Tajvana zagotovo presegla okvire območne krize. V tem primeru bi bila kitajsko-ameriška vojna neizbežna.

Zaradi tega si ne bi smeli zatiskati oči pred oddaljenimi primeri neupoštevanja demokratičnih pravic. Katalonija vre pred našimi očmi, a tukaj je tudi Tajvan. Veliko bližje, kot se zdi na prvi pogled.