Tiskane izdaje
Čeprav se je leto 2015 na azijskem kontinentu začelo s sporočili miru in sprave med različnimi verami in kulturami, se je kmalu pokazalo, da bo krvavo in polno vojaških skušnjav.
Januarski obisk papeža Frančiška na Šrilanki in Filipinih je bil posvečen temam, ki se zdijo najpomembnejše za človeštvo: izkoreninjenju revščine in prizadevanjem za ohranitev okolja. Kmalu se je pokazalo, da je Azija soočena z bolj neposrednim izzivom. Ta izhaja iz tistega, o čemer je govoril papež, vendar na to ne državniki ne duhovniki nimajo odgovora: kako se spoprijeti s terorizmom.
Ko so pripadniki tako imenovane Islamske države 24. januarja objavili fotografijo obglavljenega Japonca Haruna Jukave, teden dni pozneje pa še usmrčenega novinarja Kendžija Gotoja, je postalo jasno, da se nobena država v vzhodni Aziji ne more vesti, kakor da je to, kar se dogaja na zahodu celine, tuja vojna. Občutek varnosti je z japonskih otokov zdrsnil v nemirni ocean. Gnusno dejanje islamistov se je preobrnilo v pričakovanje velikega dela javnosti ter izrecno zahtevo sodobnih japonskih nacionalistov po pospešitvi postopka revizije pacifistične ustave, s čimer bi varnost dežele vzhajajočega sonca zaščitili tam, kjer se ta začne: blizu naftnih polj na Bližnjem vzhodu.
Korak stran
Spodnji dom japonskega dieta je julija, zgornji, »posvetovalni dom« pa septembra, izglasoval zakon, po katerem je oboroženim silam prvič po koncu druge svetovne vojne omogočeno vojaško delovanje zunaj meja države. To je korak stran od 70-letnega distanciranja od militarizma, ki je zaznamovalo prvo polovico prejšnjega stoletja.
Za premiera Šinza Abeja, ki je obravnaval zakon o varnosti kot eno ključnih nalog svojega mandata, je to pomemben korak k »normalni Japonski«. Za japonske sosede, še posebej Kitajsko, je poziv k okrepljenemu oboroževanju.
Tudi Kitajska je leta 2015 izpolnjevala lastne varnostne cilje. To so pokazali satelitski posnetki, na katerih je vidno, da je azijska sila dogradila nekaj čeri v Južnokitajskem morju. Na fotografiji, posneti januarja, je čer Ognjeni križ, ki je bila še prejšnje leto večinoma pod vodo, zdaj pa je pravi otok, dovolj dolg in širok za gradnjo pristajalne steze za vojaška letala. Čeprav se je uradni Peking trudil, da vprašanja gradnje na čereh v vodah, ki so predmet ozemeljskega spora, ne bi uvrstili na dnevni red multilateralnih odnosov, je prav ta kitajski projekt zaznamoval preteklo leto. Postal je eden od možnih sprožilcev regionalne, če ne že svetovne vojne.
ZDA so Pekingu dale vedeti, da ne bodo dopustile enostranske uzurpacije svobodnega transporta po in nad Južnokitajskim morjem. Vse pozitivne premike v kitajsko-ameriških odnosih, ki sta jih med srečanji napravila predsednika Xi Jinping in Barack Obama, so tako zasenčili različni in pogosto nasprotni koncepti varnosti. Zato se je v leto 2016 preneslo nerešeno vprašanje: bo v kitajsko-japonskih in kitajsko-ameriških odnosih premagana najpomembnejša ovira? Če se bodo zapletli v prepir, bo regionalni mir izginil v valovih oceana.
