Tiskane izdaje
Medtem ko je administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa osredotočena na druge vroče točke po svetu, kakor so Iran, Sirija in Severna Koreja, Moskva izkorišča priložnost in dela skrbno usklajene tajne korake, da bi območja nekaterih »zamrznjenih konfliktov« v soseščini približala k ruski matici, je prejšnji teden zapisal komentator konservativnega ameriškega časnika Washington Times.
Kot primer je navedel Abhazijo in Južno Osetijo, ki sta uradno del Gruzije, praktično pa sta že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja samostojni separatistični republiki. »Rusija ignorira mednarodna načela in zakone,« je bil komentar namestnika gruzijskega zunanjega ministra David Džalaganija, premierov posebni predstavnik za odnose z Rusijo Zurab Abašidze pa se je pritoževal nad »kršitvijo gruzijske suverenosti«, ko je ruski zunanji minister Sergej Lavrov prejšnji teden uradno obiskal Abhazijo in se udeležil gala otvoritve novega ruskega veleposlaništva v središču prestolnice Suhumi.
Rusija je neodvisnost te republike z okoli 240.000 prebivalci, ki je imela v času Sovjetske zveze avtonomni status znotraj večje sovjetske republike Gruzije, po razpadu nekdanje socialističnega imperija pa si je v letih 1992-93 izborila praktično samostojnost od Tbilisija, priznala takoj po petdnevni rusko-gruzijski vojni leta 2008. Le še tri druge države štejejo to republiko ob vzhodnih obalah Črnega morja za svojo enakovredno kolegico: Gvatemala, Nikaragva in po površini tretja najmanjša država na svetu, mikronezijski otok Nauru.
Med obiskom Abhazije se je Lavrov srečal tudi s tamkajšnjim predsednikom Raulom Hadžimbo in mu zagotovil, da bo Rusija še naprej zagotavljala njihovo varnost pred tujimi agresorji in spoštovala strateško-varnostni sporazum o sodelovanju oboroženih sil, ki ga je gostitelj s svojim ruskim kolegom Vladimirom Putinom podpisal novembra 2014. Takrat so oblasti v Tbilisiju dogovor med Moskvo in abhazijskimi separatisti označile za nov poskus, da bi si Rusija priključila to območje, kot je to storila z nekdaj ukrajinskim polotokom Krim.
Osetinske sanje o združitvi
A v nasprotju s prebivalci Krima ali separatističnimi osetinskimi sotrpini se v Suhumiju nočejo priključiti svoji veliki severni sosedi. »Hočemo biti zvesta in zanesljiva ruska zaveznica, vendar kot samostojna država,« je lani poleti ponovil predsednik abhazijske Artur Mikvabija. Je pa dodal, da razume prebivalce drugega nekdanjega dela Gruzije, Južne Osetije, kjer letos napovedujejo referendum o priključitvi k Rusiji. »Ne nasprotujemo glasovanju, ki ga pripravljajo v Južni Osetiji. Motivi [prestolnice Južne Osetije] Chinvalija so razumljivi. Osetinci so razdeljeni, del jih živi v Rusiji, del v Južni Osetiji. Zato si želijo, da bi se združili,« je pojasnil Mikvabija.
Verjetnost, da se bo Južna Osetija priključila Ruski federaciji, je »skoraj stoodstotna«, je pred kratkim za rusko službo britanskega BBC povedal Anatolij Bibilov, ki je pred kratkim na tamkajšnjih predsedniških volitvah nepričakovano premagal dosedanjega južnoosetinskega voditelja Leonida Tibilova. Prav slednjega so zahodni mediji razglašali za »kandidata Kremlja«, a glede vprašanja združitve s sonarodnjaki, ki živijo v ruski republiki Severna Osetija, so v separatistični republiki vsi politiki enako »proruski«. V Tbilisiju predsedniških volitev v Južni Osetiji niso priznali, ampak so jih razglasili za »provokacijo ruskih okupacijskih sil, ki grobo krši suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije« in za »ponovni poskus legitimizacije etničnih čistk, vojaške intervencije in okupacije dela Gruzije«.
»Če ti nihče ne odpre vrat, toliko vztrajneje trkaj na njih«
Prebivalci Južne Osetije na voliščih niso izbirali le novega predsednika, odločali so se tudi o tem, ali bodo k dosedanjemu uradnemu imenu svoje države dodali še en naziv: država Alanija. Njihovi sonarodnjaki v Rusiji so to zgodovinsko ime k nazivu Severna Osetija dodali že na začetku leta 1995, ta dodatek pa bo pripomogel k temu, da se bodo tudi južni Osetini čimprej znašli v isti državi kot njihovi severni bratje, je menil prejšnji voditelj, »proruski« poraženec volitev, ki je bil predlagal referendumsko vprašanje o preimenovanju. Za je glasovala velika večina volivcev v republiki, v kateri po uradnih podatkih živi okoli 53.000 ljudi, v ruskih medijih pa ugotavljajo, da jih tam dejansko prebiva kakih 20.000 manj.
V tej separatistični republiki so se o tem, ali bi se želeli priključiti Rusiji, na referendumu odločali že davnega leta 1992, ko je pri 96,9-odstotni volilni udeležbi pritrdilno odgovorilo kar 99,89 odstotka volivcev. A v doslej previdni Moskvi se na to »vabilo« niso tako hitro odzvali kot v primeru Krima. »Zato je treba na vrata večkrat trkati, če ne ti jih nihče ne odpre,« je še med predvolilno kampanjo govoril novi južnoosetinski voditelj in napovedoval, da bodo novi referendum o priključitvi k Rusiji izvedli v devetih mesecih po njegovi izvolitvi.
Po besedah novega južnoosetinskega predsednika je priprava tega referenduma »strateški cilj« novega vodstva »Države Alanije«, v Tbilisiju pa so Moskvo še pred tem, ko so 6. aprila Bibilova izvolili, obtožili, da se že pripravlja na aneksacijo obeh gruzijskih separatističnih območij. Konec marca sta namreč ruski obrambni minister Sergej Šojgu in njegov kolega Ibrahim Hasejev iz Chinvalija podpisala sporazum, da bo južnoosetinska vojska postala sestavni del ruskih oboroženih sil.
