Tiskane izdaje
»Profesor, mislili smo, da ste intelektualec, ne pa da se boste družili z banditi,« so zmajevali z glavami italijanski diplomati v Kabulu, medtem ko jim je poskušal razložiti, da naloga antropologa ni ustreči svojemu naročniku za vsako ceno, ampak zaščititi interese ljudi. Čeprav profesor antropologije Antonio Luigi Palmisano z Univerze v Salentu v nasprotju z Indiano Jonesom ni oblečen v tipična terenska oblačila raziskovalcev, temveč je v tvidastem suknjiču bliže videzu predavateljev iz Oxforda, se z neprikritim zadovoljstvom označuje za akcijskega antropologa, ki je sicer utemeljena akademska disciplina, njen primarni namen pa je pomagati lokalnim skupnostim in njihovim specifičnim potrebam.
Palmisano, obdan s sivolaso avreolo izkušenega profesorja, meni, da so sodobne ideologije dobro prikrite. Kot izkušen mednarodni pogajalec v etničnih konfliktih na kriznih območjih v Afriki in Aziji ocenjuje, da sodobnega tempa ne določajo mednarodni diplomatski tokovi, ampak zasebni finančni interesi. Kot specialist za islamsko pravo je bil dolgoletni strokovni sodelavec italijanskega zunanjega ministrstva in je član številnih znanstvenih komitejev. Poudarja, da živimo v času postglobalizma, ki ga še vedno vodijo ideali Kiplingove pesmi Breme belega človeka, torej kulturnega in finančnega imperializma Zahoda v vlogi vrhovnega razsodnika.
Na srečanju v Padovi, ki ga je organizirala Mreža za aplikativno antropologijo Evropske zveze socialnih antropologov (EASA), je delil svoje izkušnje pri ponovnem vzpostavljanju pravnega sistema v Afganistanu med letoma 2002 in 2004. Njegova misija je bila mediacija med plemenskim tradicionalnim pravom ter državnim sodnim sistemom in birokracijo v Kabulu. Profesor Palmisano ni le mednarodni pogajalec, ampak je predvsem antropolog, zato je med diplomati vzbudil nemalo nelagodja, ko je takoj po nastopu svoje misije nemudoma zapustil afganistansko glavno mesto. Zavrnil je tudi varstvo dodeljenih osebnih stražarjev in se povezal z domačini. Takoj se je podal na območja, kjer živijo paštunska plemena.
Pripoveduje, da so Paštuni v vzhodnem Afganistanu izjemno kooperativni. S posredovanjem državnih in mednarodnih predlogov v tem okolju ni imel težav. Kaj je potem oviralo vzpostavitev učinkovite državne sodne oblasti v Afganistanu? »Čeprav je imel projekt zelo močno mednarodno finančno podporo, je izzvenel. Razlog je bilo 900 milijonov dolarjev, ki jih je za privatizacijo sodnega sistema vložil zasebni kapital, najverjetneje iz ZDA.« Tako je pojasnil, zakaj je naša postglobalna sodobnost po njegovem v pasti privatizacije vseh aspektov življenja. V čem je razlika med antropologom z mednarodnim finančnim zaledjem in zasebnim kapitalom? »Ljudje v Afganistanu niso bili moje stranke, so družbeni akterji,« pojasnjuje vlogo antropologa na terenu, ki poskuša vrednote posameznega okolja razumeti, ne pa jim nadvladati.
Zakaj so ravno vas, in ne kakšnega diplomata, izbrali za tako pomembno mednarodno misijo?
Eden izmed razlogov je, da se diplomati v specifičnih geografskih okoliščinah zelo težko gibljejo po terenu. Poleg tega se mediacije v težavnih okoliščinah lahko lotijo le tisti, ki imajo kompleksne socialne mreže na območju, ki ga misija zadeva. Za gradnjo mreže pa je potrebnega veliko časa, diplomati pa nimajo tega poslanstva, da bi se dolgo časa zadrževali v nekem okolju.
So vas med drugim izbrali tudi zato, ker ste dober poznavalec islamskega prava?
Če se smem pošaliti, se je pojavil manjši nesporazum. Mednarodna skupnost je namreč prepričana, da so vsi prebivalci Afganistana rigorozno religiozni muslimani, kar ni povsem res. Izbrali so me, ker sem poznavalec islamskega prava in teologije in ker so menili, da je to najpomembnejše za dostop do tamkajšnjih socialnih mrež. Čeprav je islam v Afganistanu zelo pomemben, ni najpomembnejši dejavnik pri vzpostavitvi socialnih in ekonomskih struktur v državi. Najpomembnejša je plemenska ureditev, torej paštunska skupnost s patrilinearnim nasledstvom, ki je hkrati politični red.
Od koga ste torej prejeli telefonski klic, ki je bil odločilen, da so vas napotili v Afganistan?
To je bila italijanska politika, vendar so v Afganistanu oddali listo z več možnimi kandidati, tam pa so zavrnili ostale predloge in se odločili zame.
Lahko opišete svojo nalogo?
V vojni državne inštitucije razpadejo. Ponovna vzpostavitev sodnega sistema je zares obsežna naloga. Za državo je izjemno pomembno, da vzdržuje pravičnost in ravnovesje, ki ga zagotavlja sodni sistem. Za vzpostavitev tega ključnega sistema je mednarodna skupnost zagotovila ustrezno finančno podporo. Glede tega, kako naj bi sodni sistem v Afganistanu deloval, je bilo na voljo več interpretacij, obveljala pa je tista, ki je spodbujala povezovanje neformalnega plemenskega prava z državnih sodstvom, in pri tem sem sodeloval jaz. Vzdrževal sem vzajemno naklonjene odnose med birokratskimi in plemenskimi strukturami. Na ta način smo hoteli vzpostaviti sodni sistem, na podlagi že obstoječega. V ta prizadevanja pa so posegali še drugi akterji s svojo interpretacijo delovanja novega afganistanskega sodnega sistema. Gre za pojav, ki je navzoč na globalni ravni, ne le v Afganistanu, in sicer gre za privatizacijo kazenskega sistema. Najbolj viden pojav tega trenda so zapori v zasebni lasti, vendar ne gre le za to, privatizirajo se tudi drugi postopki kazenskega prava. To se zdaj dogaja tudi v Afganistanu.
Znano je, da so ZDA, vodilna demokratična država, prepustile večino zaporov zasebnikom. Ti so, kot kaže statistika, kljub razvitemu pravnemu sistemu zaskrbljujoče polni, v primerjavi z ostalimi demokratičnimi državami. Sumite, da imajo željo prenesti ta sistema v druga okolja, še posebej tista v tranziciji, kjer je vpliv tujega kapitala izrazitejši?
Bojim se, da je res tako. Privatizira se ne le sodstvo, ampak tudi zdravstvo in izobraževanje, to je globalni trend. Zame je šokantno, da se zdaj določeni tuji akterji močno zavzemajo, da bi ponovno uvedli izvajanje smrtne kazni, kljub temu da ga je uradno afganistansko sodstvo pod mednarodnim vplivom bolj ali manj prostovoljno opustilo. Tako lahko spremljamo, kako v nekem okolju številni vplivi tekmujejo za prevlado. Izvajanje smrtne kazni je zame zelo povedno, saj vidimo, kam je svet usmerjen. Je metafora današnjega časa. Vsi govorimo o človekovih pravicah, vendar kar nekaj držav v Združenih narodih ni podpisalo moratorija na izvajanje smrtne kazni, za kar si prizadevajo tudi nekatera zasebna podjetja.
Vas lahko prosim za osvetlitev preteklosti, da bi razumeli afganistansko sodobnost? Kakšen je bil tamkajšnji sodni sistem nekdaj in kaj se je z njim pravzaprav zgodilo?
V sedemdesetih letih je imel Afganistan učinkovit in delujoč pravni sistem. Razpadel je zaradi dolgotrajne in zastrašujoče nasilne vojne med različnimi frakcijami, tudi po odhodu sovjetske vojske. Državni sistem je razpadel in ni mogel vzpostaviti in vzdrževati reda. Zato je stopilo v veljavo neformalno tradicionalno pravo.
Kakšno je zdaj stanje v Afganistanu?
Da v Afganistanu vlada mir, je iluzija. Država je v vojni, a se kljub temu počasi izgrajuje. V Afganistanu je dovolj kompetentnih in strokovno usposobljenih sodnikov, tožilcev in odvetnikov, da se sodstvo lahko postavi na noge. Bombardirane zapore bodo znova zgradili. Vse, kar so potrebovali, je bil zagon za ponovni začetek.
Ker smo pod vtisi negativnih poročil iz Afganistana, je naša večinska predstava predvidljivo skeptična. Nam lahko zdaj kot antropolog orišete paštunsko plemensko pravo in kako prebivalci doživljajo državno sodstvo?
Lahko uporabim malo besed, da opišem paštunsko plemensko pravo. Temelji na kompenzaciji in pogajanjih, to je bistvo. Žrtev prestopka, storilec ali domnevni storilec prosi za pomoč skupnost, ki skliče pomembno plemensko institucijo šuro ali džirgo. V skupini so starejši moški in ženske in tudi strokovnjaki za pravo. Pridejo tudi modri ljudje z različnih področjih.
Vaški parlament?
Lahko bi tako rekli, vsi se počutijo odgovorne za nastalo težavo in vsi bodo dali vse od sebe, da najdejo rešitev, kar je njihov cilj. Reševanje težave je veliko bolj usmerjeno v odpravo škode žrtvi kot v kaznovanje prestopnika. To je za marsikoga težko razumljivo, kajti ta sistem je fascinanten. V Afganistanu med plemeni velja, da je bolje imeti koga, ki ti je dolžan, kot imeti zlato. Če vam je bila storjena krivica, ste namreč upravičeni do posebnega kredita, ki se razteza čez več generacij.
Če prav razumem, je plemensko tradicionalno pravo usmerjeno k ohranjanju povezanosti med ljudmi, ki so bili v sporu?
Dolg ustvarja posebno povezavo podrejenosti in nadrejenosti. Plemenska družba izjemno podpira svoje člane. Usmerjena pa je, kar je za nas še posebej nenavadno, v prihodnje generacije. Prefinjenost neformalnega plemenskega prava kaže tudi dejstvo, da so že pred stoletji poznali in obravnavali ekološki kriminal. Požig gozda je veljal za izjemno destruktivno dejanje, ki so ga obravnavali z največjo resnostjo. V evropskem sistemu habitat še pred kratkim ni bil del kazenskega prava. V Italiji so bili prestopki zoper okolje še pred desetletjem obravnavani administrativno in ne kazensko. Čeprav je bil v 13. stoletju pod vladavino Friderika II. prestopek zoper habitat kriminalen. Zdaj, po tolikem času, so ta pravila spet stopila v veljavo tudi v Evropi.
Bližnjega vzhoda se vztrajno držijo predsodki o zaostalosti in zatiranju, še posebej žensk. Kakšna je vaša ocena stanja v Afganistanu?
Položaj v Srednji Aziji je za ženske strahovit, saj so v vojni. Ženske ne morejo zapustiti hiše brez spremstva. Enako je veljajo zame, ko sem bil tam, so me varovali domačini. Tudi moški gredo od doma v spremstvu. Vzrok temu je vojno stanje, ki močno otežuje vsakodnevno življenje, povzroča težave in nevarnosti. V Afganistanu se ne morete gibati brez skrbi, ne da bi ogrožali svojega življenja, tveganje je veliko. Močno me je presenetilo, da ženske v Afganistanu niso vedele, kaj je burka. S tem so seznanjene le ženske, ki delajo v mednarodnih misijah in ponekod tudi uporabljajo burko. Kljub temu je naša predstava o tem zelo močna, saj nam je bila uporaba burke predstavljena kot tipična za to okolje. Vendar to ne drži. Kar nosijo ženske v Afganistanu, je čadri, kar je, seveda, nekaj drugega kot čador, ki ga nosijo v Iranu in označuje pokrivalo za glavo. Čadri ni oblačilo, ampak je instalacija, kot sta šotor ali dežnik. Ni osebno oblačilo ženske, ampak visi v predsobi, tako kot pri nas, na primer, dežnik. Uporabljajo ga različni člani družine. Zakaj mislite, da nosijo čadri?
Zaradi prahu, vročine in sonca?
Tudi zato, predvsem pa zato, da so ženske lahko anonimne. Tako se lahko skrijemo pred pogledi moških, pravijo ženske. Ampak če živite dlje časa v Kabulu, se vam razkrijejo povsem drugi pomeni čadrija. Njegova prednost je, da zagotavlja anonimnost. Uporabljate ga takrat, ko nočete, da bi vas na ulici spoznali. Čadri ovira gibanje, to drži. Vendar ga uporabljajo tudi moški, ko hočejo biti anonimni. Razumete? Gre za močno kompleksen pojav, ne le tisto, kar nam je predstavljeno.
Lahko komentirate svojo provokativno trditev v predavanju, da v Afganistanu ni talibov?
Resnično sem prepričan, da je bila v dolgih letih vojne večina talibov pobitih. Le redki so preživeli. Res pa je, da mnogi trdijo, da so talibi. Če ste mlad moški in se želite uveljaviti v trgovini z drogami ali pa se izpostaviti pred drugimi - tudi za ceno življenja, potem uporabite besedo talib. Nanjo se namreč takoj odzovejo mediji. Obstaja razlika, ali ste res talib ali se predstavljate zanj.
Kaj pa vzgajanje maka v Afganistanu? Gre za (post)kolonialno prisilo ali željo lokalnih kmetov?
Nekako sem nehal sodelovati z italijanskim zunanjim ministrstvom, ko je prišlo do vprašanja gojenja maka. Tega ne prenesejo. Če me že vprašate, osebno sem za legalizacijo opija v globalnem kontekstu.
Mislila sem bolj v agronomskem smislu. Ga ljudje gojijo prostovoljno ali pod prisilo? Kakor kažejo zgodovinski viri, je bila kolonialna prisila gojenja maka vzrok lakote in posledično ekonomskega propada številnih območij, na primer v Indiji.
V Afganistanu, Tadžikistanu, Iranu in še marsikje lahko rečemo, da so ljudje dobesedno od nekdaj uporabljali opij in zato tudi gojili oziroma nabirali mak. Namenjen je bil predvsem starejšim ljudem, toleriralo se je, da so ostareli uživali opij. Mak je bil večinoma divji, vendar jim je po šestdesetem ali sedemdesetem letu družba dopuščala, da so ga uživali. Za mlade je bilo to prepovedano. Mak kot pridelek je postal del Afganistana za časa britanske kolonialne nadvlade, ko so ga morali proizvajati, da so ga Britanci lahko izvažali na Kitajsko. Sicer pa se vzgajanje maka kmetom ne izplača, v to jih prisilijo gospodarji vojne, ki so hkrati tudi gospodarji trgovine z mamili. Kajti kmetje, ki gojijo mak, so stisnjeni v kot, so izjemno revni. Veliko bolje se godi kmetom, ki vzgajajo zelje in krompir.
Kje je upanje za Afganistan?
Povem vam, kaj pravijo tamkajšnji ljudje: »Nekdo bo tukaj porabil ves svoj denar, mi pa ne bomo nikoli izčrpali naših generacij.«
