Prvi dan ustavnosti ... kot zamenjava rdečih knjižic

Celo Barack Obama je opazil,­ da je kitajski predsednik Xi ­Jin­ping nekaj posebnega. »Oblast je utrdil hitreje in bolj vsestransko kot vsi drugi voditelji od Deng Xiaopinga do danes,« je dejal ameriški predsednik na srečanju z direktorji največjih gospodarskih družb.

»In vsi so očarani nad njegovim vplivom znotraj Kitajske, ki si ga je pridobil v letu in pol oziroma dveh letih, odkar je prevzel oblast,« je dodal Obama. Čeprav je pripomnil, da ima tako hiter vzpon Xijeve avtoritete tudi negativno plat, in pri tem poudaril predvsem strah sosedov pred kitajskim nacionalizmom in spreminjanjem zunanjepolitične doktrine, ni omenil velike preizkušnje, pred katero se je znašel Xi – zakonitosti njegove vladavine.

Xiju, ki je bil rojen štiri leta po ustanovitvi Ljudske republike, je zagotovo v pomoč to, da je sin revolucionarja, vendar pa nima revolucionarnih zaslug, s katerimi bi lahko upravičeval avtokracijo. Zato je kitajski predsednik spodbudil uvedbo dneva ustavnosti, da bi tako vključil v pravni okvir razloge, zaradi katerih mora Komunistična partija ostati edina vodilna sila, pa tudi argumente za nujno izvedbo političnih reform.

4. december

Četrti december je torej dan, ko se bo ljudstvo spomnilo na vladavino zakona in s katerim se bo postopoma spremenila formulacija političnega monolita. Namesto da bi se še naprej govorilo o partiji kot vrhovnem vladarju in nenadomestljivem predstavniku ljudstva, se zdaj govori o ustavi kot najvišji avtoriteti, ki pa že v predgovoru določa vodilni položaj Komunistične partije. V čem je razlika?

Neposredno delovanje partijskih funkcionarjev je v enostrankarskem sistemu potekalo takole: partijski sekretar okrožja ali mesta je vzel v roke telefon in se z enim klicem izognil zakonom in celo ustavi, ne da bi moral zato komurkoli odgovarjati, saj je bilo samo po sebi umevno, da je kot član partije zunaj oziroma nad državnim ­pravosodjem.

»Pravosodni organi so ročaj partijskega noža,« je v spletnem komentarju pojasnil Li Fangping, odvetnik, specializiran za človekove pravice. S tem, ko je ustavo postavil na piedestal najvišje avtoritete, poskuša Xi Jinping doseči dva cilja. Uzakoniti omejevanje državljanskih svoboščin, tako da ne bi nikomur padlo na pamet, da ima pravico spodkopavati partijo samo zato, ker država ni več v revolucionarnem obdobju, in drugič, postaviti pravne temelje za kočljive politične reforme, s katerimi bodo na vseh ravneh, tudi na najnižjih, znova vzpostavili red in disciplino. Šele uresničitev obeh ciljev je lahko izhodišče za novo fazo gospodarskih reform, brez katerih »kitajski čudež« ne bo mogel preživeti.

Za dan ustavnosti so izbrali 4. december, ker so na ta dan leta 1982 sprejeli sedanjo ustavo, ki pa je v marsičem niso upoštevali in je celo v kritičnih trenutkih sploh niso spoštovali. Ustavodajnost so v minulih desetletjih pogosto omenjali kot pogoj institucionalizacije, vse to pa kot uvod v pravno državo, ki bi bila sposobna poiskati zdravilo za sistemske bolezni, kot je ­korupcija.

Vendar je bilo slišati tudi opozorila o protislovnosti ustave, v kateri je zapisano, da je Komunistična partija edina vodilna sila, hkrati pa ustava določa pravico do državljanske svobode. Mar to pomeni, da so vsake mirne demonstracije ali protesti, do katerih bi morali imeti državljani ustavno pravico, hkrati kršenje drugega dela ustave, ki določa vrhovni položaj partije?

Predsednikovo budno oko

V četrtek se je zdelo, da je točno tako. Na prvi dan ustavnosti je policija grobo aretirala moškega srednjih let, ki je poskušal s torbo, polno letakov, stopiti na Trg nebeškega miru. Manjšo skupino ljudi so strpali v policijsko vozilo sredi osrednjega trga, čeprav ni bilo jasno, ali so imeli transparente in ali so poskušali proti čemu protestirati. Odkar je na oblasti Xi Jinping, so na Kitajskem zaprli taborišča za prevzgojno delo, v katera so zapirali ljudi brez sodnih procesov, državljani pa so dobili širšo podlago za to, da lahko tožijo državo. V sredo so tudi napovedali, da bo od začetka prihodnjega leta organe usmrčenih prepovedano uporabljati za presaditve.

Prav tako so v minulih dveh letih uvedli nova pravila uporabe interneta, na podlagi katerih lahko človeka obsodijo na tri leta zapora zaradi širjenja nečesa, kar oblasti ocenijo za »obrekovanje«. Pod Xijevim budnim očesom poteka tudi sojenje novinarki Gao Yu, ki je tujim medijem ponudila partijsko listino o cenzuri, in prav v okviru Xijeve »vladavine zakona« je bil ujgurski profesor Ilham Tohti obsojen na dosmrtno ječo zaradi domnevnega podpihovanja separatizma na spletni strani, na kateri je pisal o problemih svojega ljudstva.

Medtem ko so na prvi dan ustavnosti učenci v šolah na glas prebirali določila dokumenta, ki bi moral pomeniti najvišjo avtoriteto, je to po svoje spominjalo na nekdanje deklamiranje citatov Mao Zedonga, ki so v času velike kulturne revolucije nadomestili ustavo in postali najvišji zakon. Vse skupaj je bilo videti kot zamenjava rdečih knjižic. Prav zato, ker je tudi v povzdigovanju ustave čutiti novo avtoriteto v podobi Xi Jinpinga, se je kitajsko sosedstvo na njegov hitri vzpon odzvalo tako, kot je bilo edino logično. Japonski premier Šinzo Abe bo prepričljivo zmago na predčasnih volitvah, ki mu jo napovedujejo nekatere ankete, izkoristil za to, da bo dal vsakemu delčku političnih reform osebni pečat in tako postal poosebljena avtoriteta »nove normalnosti« sodobne Japonske.

Obama bi lahko podobno ugotovitev izrekel o indijskem premieru Narendri Modiju. Tudi njega so ocenili kot najmočnejšega voditelja od časov Indire Gandhi, in čeprav je veliko uspešnejši pri vsiljevanju avtoritete in celo kulta osebnosti kot pri izvajanju obljubljenih reform, je med ljudmi izredno priljubljen.

V regiji visoke napetosti je še najbolj naiven severnokorejski voditelj, ki je ukazal, da mora vsak, ki se imenuje tako kot on, spremeniti ime. Obstaja lahko samo en Kim Džong Un. Xi Jinping ni šel tako daleč. Ustavna pravica Kitajcev je, da se imenujejo tako, kot si želijo, vendar ne smejo nikoli pozabiti, kdo je vodja. Mar vse to ne spominja na ustavno monarhijo?