»Rada bi delala. Rada bi dobila priložnost.«

Noto, Sicilija – Gričevnata notranjost južne Sicilije je sredi pomladi zelena in tiha. Skoraj idilična. A sredi prijetnega ničesar, kjer leži hotel Oasi Don Bosco, v katerem biva okoli sto beguncev in priseljencev, se skrivajo številne tragične in hkrati navdihujoče zgodbe.

25-letna Nigerijka Joy je skupaj z večjo skupino svojih sonarodnjakinj na dolgem potovanju preko puščav Sahela, smrtno nevarnega postanka v Libiji in kaotičnega prečenja Sredozemlja, kjer jih je pred smrtjo rešila italijanska obalna straža, prebila osem mesecev. Na Sicilijo je prispela pred dobrima dvema tednoma. V ponedeljek dopoldne je v hotelu Oasi Don Bosco, kamor so jo italijanske oblasti namestile nemudoma po izkrcanju, skupaj z rojakinjami igrala karte in preklinjala svojo usodo. »Tu sem že štirinajst dni. Rada bi šla ven. Rada bi delala. Rada bi dobila priložnost. Nihče nam ne pove, kaj bo z nami. Tu je vse v najlepšem redu. Udobno je, imamo hrano, lepo skrbijo za nas. A želim naprej. Želim v svobodo,« je vrelo iz čustvenega dekleta, ki je šlo na poti proti »obljubljeni deželi« skozi vse kroge pekla in zdaj, logično, pričakuje odrešitev. A do te je daleč, zelo daleč.

Sicilijanska oaza

Hotel Oasi Don Bosco, ki dejansko deluje kot oaza, je za izčrpane in globoko travmatizirane begunce in priseljence, ki jim uspe preživeti pot skozi nasilne in kaotične puščave Sahela, vojno in rasizem v Libiji ter plovbo čez človeške čeri Sredozemlja, nekaj najboljšega, kar se jim lahko zgodi. Tu se lahko odpočijejo, sprostijo, okrepijo. A »postanek« v hotelu sredi idiličnega sicilijanskega zaledja ne traja dolgo. Največ dvajset dni. Potem italijanske oblasti begunce in priseljence premestijo v tako imenovane namestitvene centre po vsej državi, kjer se – v dolgotrajnem čakanju na ureditev statusa – njihova agonija nadaljuje.

Tisto, kar je v »priseljenskem hotelu« zares posebno, je poleg prijetnega vzdušja in skoraj absolutne medsebojne naklonjenosti osebja in gostov, dejstvo, da zasebni hotel še naprej nemoteno deluje, le da hkrati deluje tudi kot center za ravno prispele begunce in priseljence. Francesco alias Ciccio Magnano, direktor hotela in idejni oče projekta, pravi, da je bila ideja za odprtje »emigrantskega hotela« mešanica humanitarnosti in poslovnega interesa. »Zaradi gospodarske krize je bil hotel dejansko pred propadom, po drugi strani pa je na Sicilijo, še posebej na jugovzhod otoka, prihajalo vse več emigrantov. Zdelo se nam je prav, da združimo prijetno s koristnim. Povezali smo se z državo in ta nam dnevno subvencionira 29 evrov na vsakega priseljenca ali begunca, ki ga gostimo. Seveda imamo ob tem sami visoke stroške, a posel spet deluje. V vsesplošno korist,« nam je povedal gospod Magnano, medtem ko se je dogovarjal z lokalnim zdravnikom za pomoč noseči Somalki. Zdravnik je sicer priseljencem na voljo ves čas.

»Obnašanja Evropske unije resnično ne razumem. Dajmo si drug drugemu pomagati. To je velika tragedija, stopimo skupaj. Konec koncev ima Evropa lahko od ljudi, ki prihajajo od drugod, velike, tudi finančne koristi. Tudi mi, Sicilijanci, smo bili nekoč narod izseljencev. Delo in boljše življenje smo našli drugod. Prav je, da zdaj pomagamo izseljencem današnjega časa. Po vsej Evropi bi moralo biti tako,« je nadaljeval bradati možakar iz bližnje Siracuse, ki je po ponovnem odprtju hotela za pomoč priseljencem zaposlil trinajst ljudi. »Prej je bila naša zasedenost v povprečju 45-odstotna. Od kar smo lani poleti hotel odprli za priseljence smo ves čas stoodstotno zasedeni. Ta posel se dejansko izplača. Mar ni to idealno – zmes humanitarnosti in poslovnega interesa? Takšnih priložnosti je nešteto! Le predsodkov se je treba znebiti,« je prepričan direktor »emigrantskega hotela«, ki se je ob nogometnem igrišču in dolgem sprehajališču znotraj hotelskega kompleksa odločil za gradnjo prizidka.

Nigerijska dekleta so pred hotelom na toplem spomladanskem soncu igrala karte. Somalke so počivale v senci. Moški so, v novih trenirkah in plastičnih natikačih, stali v vrsti in čakali na »registracijo«. Nekaj fantov iz Gane si je tiho podajalo polprazno nogometno žogo. Ostali so posedali po tleh in razpravljali o (svoji) usodi.

Sahel. Libija. Sredozemlje. Evropa?

23-letni Samuel Ofori je s skupino ganskih znancev, ki jih je spoznal v kleteh Tripolija, libijske prestolnice, kjer so se skupaj skrivali pred kriminalnimi milicami, rasističnimi bandami in islamskimi skrajneži, na Sicilijo prispel v soboto. Po dveh dneh plovbe jih je še v libijskih ozemeljskih vodah rešila ladja italijanske vojaške mornarice. »Na čolnu nas je bilo 115. To je bil zelo majhen čoln. Nismo imeli navigacije. Motor je ves čas ugašal. Grozno je bilo … Potem so nas rešili Italijani,« pove utrujeni mladenič, ki so ga italijanske oblasti skupaj s približno tridesetimi sotrpini iz pristanišča v Augusti pripeljale v hotel v zaledju Siracuse. Samuel, ki je na poti iz Gane preko puščav Sahela in Libije preživel osem mesecev, pravi, da se zdaj končno počuti varnega. Lahko si je vsaj malo oddahnil. V Libiji se je dolge tedne ves čas izključno in samo skrival. Pripadniki različnih milic, med katerimi se krepi tudi prisotnost Islamske države, so temnopolte Afričane ves časa preganjali. Številne so pobili, mnoge pohabili. Lov na ljudi se sicer začne že globoko v Sahelu, kjer vlada zakon močnejšega in zlobnejšega.

»Nič ne more biti slabše kot Libija … Ko sem odhajal od doma, da bi šel v Evropo nekaj zaslužit za svoje brate in sestre, ki si ne morejo plačevati šolnine, nisem vedel, da je tako hudo. Samo pojaviš se na cesti in že te lahko ubijejo. Nikamor ne moreš. Tudi domov ne. Poberejo ti vse, kar imaš. Ves čas ubijajo ljudi, predvsem nas, Afričane. Na ulicah. V zaporih. Povsod. Edina možnost je, da čimprej plačaš prekupčevalcem za pot proti Evropi. Zdaj smo tu. Želimo delati. Želimo pomagati svojim družinam,« je svojo pripoved nadaljeval triindvajsetletnik iz Gane, ki mu ne oblasti ne osebje v hotelu – enako velja za njegove rojake – do zdaj še ni dovolilo, da bi poklical domov in svojim povedal, da je živ in kolikor toliko zdrav.

Sredozemska tragedija – zločin proti človeštvu