Režim, ki »ni hotel biti okruten«, a je ubil 1,7 milijona ljudi

»Rad imam pravico, vendar je na tem svetu ni mogoče zagotoviti.« To je izjavil Nuon Chea, ko ga je v Pailinu, nekdanjem oporišču Rdečih Kmerov na severozahodu Kambodže, obiskala Gina Chon, novinarka in avtorica knjige Behind the Killing Fields (Za polji smrti).

To se je zgodilo pred nekaj leti, še preden so kamboške oblasti potrkale na vrata njegove hiše v džungli in so ga odpeljale v Phnom Penh v zapor. Nekdanji Brat št. 2 in vodilni ideolog Pol Potovega režima je dobro vedel, da je pogovor z novinarko njegova zadnja možnost, da pojasni, kaj se je dogajalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in zakaj je bilo treba ubijati v imenu idealov.

Toda Gina Chon je v Pailin pripeljala še nekoga. Več kot tisoč ur se je pogovarjala z Nuonom Cheaom v družbi Sambatha Theta, čigar starše in brate so usmrtili Rdeči Kmeri. Ko še ni imel osem let, so ga poslali v taborišče za prisilno delo, in še sam ne ve, kako je preživel lakoto, napore in nasilje, ki so takrat nadomestili njegovo otroštvo. Potem ko so leta 1979 po vojni z Vietnamom zrušili Pol Potov režim, je prispel v begunsko taborišče na Tajskem, se tam naučil angleščine in se vrnil v Kambodžo, kjer je sprva delal kot prevajalec za mirovne sile Združenih narodov, nato pa kot novinar za časopisa Cambodia Daily in Phnom Penh Post.

Ves svoj prosti čas in ves zasluženi denar je namenjal svojemu poslanstvu: hotel je doumeti, zakaj se je moralo vse zgoditi tako, kot se je. V tem poslanstvu so se on, Gina Chon in Nuon Chea nenadoma združili.

»Ljudje bi morali razumeti, da Rdeči Kmeri niso bili okrutni,« je povedal Nuon Chea, medtem ko sta mu nasproti sedela novinarja. Sambath je zadrževal dih. V njegovem spominu je bila okrutnost prevladujoča značilnost Rdečih Kmerov.

Okrutno mučenje

Sambathov oče je bil razmeroma bogat kmet v pokrajini Battambang na severozahodu države, in ko so Rdeči Kmeri zahtevali, naj se jim pridruži, jih je zavrnil. Menil je, da z revolucijo ni mogoče rešiti težav, zaradi katerih se je država že na začetku sedemdesetih let zapletla v državljansko vojno. Ko so od kmetov zahtevali, naj predajo vse svoje premoženje, je Sambathov oče izjavil, da ni pripravljen izročiti tega, kar je ustvaril z lastnim delom in znojem. Na javnem sestanku je celo povedal, da Angke (Organizacije, kakor so z eno besedo pravili Komunistični partiji) ne more več v ničemer podpirati, če se je odločila prigrabiti ljudsko premoženje.

Rdeči Kmeri so Sambathovega očeta ubili po dolgotrajnem mučenju. Tepli so ga in mu izdolbli oči. Psovali so ga, on pa jih je psoval nazaj. Skupino morilcev je vodil domačin, ki mu je bil dolžan nekaj denarja. Vedno je zavidal premožnemu sokrajanu. Prihod Rdečih Kmerov je izkoristil za to, da se je rešil dolgov, ne da bi mu jih bilo treba odplačati.

Tudi Nuon Chea se svojega očeta spominja kot dobrega človeka. Gojil je riž, toda ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja svetovna gospodarska kriza prizadela tudi kamboške kmete, se je moral zadolžiti pri bogatih oderuhih, ki so zaračunavali 100-, včasih tudi 200-odstotne obresti.  Mama, se je spominjal, je stradala celo takrat, ko je bila noseča z mlajšo sestro in bratom. Že takrat je Nuon Chea spoznal, da je denar zlo, zaradi katerega se človek spreminja v divjo zver.

Začasnost

Kambodža je bila edina komunistična država, ki je sprejela tako skrajne ukrepe, da je prepovedala denar. Celo Mao Zedong je razmišljal o tem koraku, vendar si ga ni nikoli drznil narediti. »Nismo za vedno prepovedali denarja,« je pojasnjeval Nuon Chea, ki je očitno veliko vplival na to, da je bil radikalni ukrep sprejet. Banke in trgi bi se vrnili, je pripovedoval, ampak šele po tem, ko bi se stanje stabiliziralo; ko ne bi bilo več nevarnosti, da bo gotovina ohranjala predvsem korupcijo.

Rdeči Kmeri so vse počeli »začasno«. Preselili so dva milijona prebivalcev Phnom Penha v vasi, jih prisilili delati na poljih in kdo ve, morda so mislili, da so »začasno« ubili 1,7 milijona ljudi. Tako pa so izvedli genocid nad lastnim narodom, ki bo za vedno ostal zapisan v kamboški zgodovini z najbolj črnimi črkami.

Tudi ko so Nuona Cheaja in Khieuja Samphana v sredo obsodili na dosmrtno ječo za zločine proti človeštvu, so Sambathova vprašanja ostala brez odgovora. Zakaj se je vse to zgodilo? Kako je mogoče, da so se protikolonialisti in borci za kmersko neodvisnost, idealisti, prepričani, da je mogoče ustvariti pravično družbo, spremenili v pošasten stroj za ubijanje? In kaj se je zgodilo z večino vojakov Rdečih Kmerov?

O enem od njih, Hunu Senu, se ve, kje je – na položaju predsednika vlade. Prav zato, ker je veliko nekdanjih privržencev Pol Pota danes v državnih službah ali na nekaterih drugih vplivnih položajih, se je sodišče za Rdeče Kmere pri svojem delu moralo spoprijemati s številnim ovirami. Sambath, ki je posnel dokumentarni film o poljih smrti Sovražniki ljudstva, trdi, da so ga vladni tajni agenti večkrat poskušali ubiti, medtem ko je iskal resnico.

Več kot 70 odstotkov sedanjih Kambodžanov se je rodilo po padcu režima Rdečih Kmerov. Prav zato je sodba, izrečena voditeljema režima, ki »ni hotel biti okruten«, pomembna. Mlajšim generacijam je še manj jasno, zakaj so se komunisti s takšnimi ukrepi borili proti tujim imperialistom za neodvisnost države, za izkoreninjenje korupcije in za reševanje položaja revnih, če pa je Kambodža zdaj ena najrevnejših azijskih držav, v kateri prevladuje korupcija in na katero pritiska kitajska prevlada, njena družba pa je boleče razslojena.

Sambath je Nuona Cheaja spoznal bolje, kakor je kadar koli poznal svojega očeta. Res ni bil videti, je nekoč rekel Gini Chon, kakor človek, ki bi bil lahko okruten. Zakaj torej? Vprašanje ostaja med nami kakor odmev po izrečeni kazni.