Šaljivca v službi Kremlja

Ruska telefonska »zafrkanta« sta se ponorčevala iz ameriške veleposlanice pri ZN Nikki Haley.

Objavljeno
27. december 2017 15.43
US-UN-GENERAL-ASSEMBLY-VOTES-ON-RESOLUTION-CONDEMNING-US-ON-JERU
Boris Čibej
Boris Čibej

Pred dnevi je ameriško diplomatko Nikki Haley po telefonu poklical nekdo, ki se je predstavil kot poljski premier Mateusz Morawiecki, in ji med drugim povedal tudi to, da so se Rusi vmešali celo v volitve v otoški državi Binomo. »Seveda so se,« je veleposlanica pri ZN odgovorila »pranksterjema« Vovanu in Leksusu, ki sta si to državo v Južnokitajskem morju enostavno izmislila.

O tem, ali sta se najbolj znana ruska »pranksterja« res uspela prebiti do Nikki Haley ali pa sta se vse skupaj izmislila, ne bo nikoli zares jasno, saj tiskovni predstavnik ameriške diplomatke John Degory enemu redkih ameriških medijev, ki je o tem sploh poročal – dnevniku Post and Courier iz Charlestona v Južni Karolini – peripetije ni hoteli komentirati. A njune številne mednarodne žrtve tudi doslej niso hotele priznati, da so se pustile naplahtati ruskima šaljivcema. Pač pa je zadnja potegavščina tako zelo odmevala v domovini 31-letnega novinarja in pravnika Vladimirja Kuznecova z vzdevkom Vovan in leto mlajšega ekonomista in pravnika Alekseja Stoljarova – Leksusa, da se je iz »razgledanosti« svoje ameriške kolegice ponorčevala celo tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova.

Projekt, ki lahko ubije Ukrajino

Pogovor med »poljskim premierom« in ameriško diplomatko se začne z njeno pohvalo Poljski, ker se je v ZN vzdržala glasovanja o resoluciji, ki je obsodila ameriško priznanje Jeruzalema kot prestolnice Izraela. Nadaljuje se z zaskrbljenostjo namišljenega poljskega premiera zaradi ukrajinskega zakona proti uporabi jezikov nacionalnih manjšin ter povzdigovanja nacizma in nacionalističnih skrajnežev, ki so v času druge svetovne vojne pobili veliko njegovih sonarodnjakov. Orožje, ki ga bodo ZDA pošiljale Ukrajini, kjer še vedno vlada korupcija, utegne pasti prav v njihove roke, Haleyevo opozori sogovornik. Potem šaljivec diplomatko poprosi, naj ZDA v okviru ZN pritisnejo na Nemčijo in druge zahodnoevropske države, ki podpirajo plinovod Severni tok, naj ukinejo ta projekt, ki lahko »ubije Ukrajino«, ker ne bo več tranzitna država, Poljska pa bo zaradi njega spet podvržena visokim cenam za ruski plin. Lažni Morawiecki se zavzame še za nekdanjega gruzijskega predsednika Mihaila Saakašvilija, ki da mu v Ukrajini grozi politično preganjanje. Haleyeva na vsa ta opozorila odgovarja diplomatsko, sogovorniku izraža razumevanje za zaskrbljenosti, mu obljublja, da bo o njih seznanila Belo hišo, in ga o tem, kako se bo njen šef, ameriški predsednik Donald Trump, odločil, tudi obvestila.

Saj poznate Binomo

Bolj zabaven je drugi del pogovora, v katerem šaljivca ameriško diplomatko sprašujeta, kako se bo njena država odzvala na rusko vpletanje v dogajanje na otoku Binomo. »Saj poznate Binomo? Ni tako daleč od Vietnama v Južnokitajskem morju?« vprašata zafrkanta. »Da, da,« odgovori diplomatka. »Razglasili so neodvisnost,« nadaljuje »poljski premier«. »Točno,« odvrne Haleyeva. »Imeli so volitve in mi sumimo, da se je v njih vmešala Rusija,« nadaljujeta pranksterja. »Da, seveda se je. Absolutno,« jima potrdi sogovornica.

Na koncu zafrkanta Haleyevo seznanita še s tem, da je v izmišljenem »senzacionalnem« intervjuju tisti dan ukrajinski predsednik Petro Porošenko priznal, kako ga je pred dvemi leti med uradno večerjo v Kijevu po kolenu otipaval igralec Kevin Spacey. A pravi šok šele sledi, ko ameriški veleposlanici »Marowiecki« pove, da mu je njegova predhodnica Beata Szydło priznala, kako jo je leta 2012 spolno nadlegoval Trump. »Ojoj, a res?« je bil odziv Haleyeve. »Zdaj pa ji je žal, ker ga je na tako grob način zavrnila,« sta dodala šaljivca. »Uau, mogoče pa je bilo prav to tisto, kar je bilo treba narediti,« je končala temo ameriška diplomatka.

Nikki Haley je poklical nekdo, ki se je predstavil kot poljski premier Mateusz Morawiecki (na fotografiji). Foto: Kacper Pempel/Reuters

To ni bila prva tovrstna potegavščina Vovana in Leksusa, ki sta se s telefonsko različico »skrite kamere« začela ukvarjati že pred kakim desetletjem, v politične vode pa sta se spustila šele po zadnjih ruskih predsedniških volitvah, ko sta iz zdaj že pokojnega v Britanijo pobeglega oligarha Borisa Berezovskega izvlekla, da je financiral množične proteste opozicije. Svoje mednarodne žrtve sta vedno izbirala med politiki, ki so najbolj protirusko nastrojeni, za nos pa sta doslej uspela potegniti celo takšne kalibre, kakor je ameriški senator John McCain, ki je mislil, da se pogovarja z ukrajinskim premierom Volodimirom Grojsmanom, in Kijevu že lani obljubil dostavo ameriškega napadalnega orožja.

Družbeno pomembno početje

»Čim višji je položaj žrtve, toliko lažje jo je potegniti za nos,« je nekoč izjavil Leksus. Ko je na začetku lanskega leta od turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana izvlekel izjavo, da se ne bo nikoli opravičil za turško sestrelitev ruskega vojnega letala nad Sirijo, se mu je predstavil kot ukrajinski predsednik Porošenko, Vovan pa je med tem pogovorom odigral vlogo tedanjega ukrajinskega premiera Arsenija Jacenjuka. A tudi samega Porošenka sta kasneje potegnila za nos, med njunimi žrtvami pa so bili tudi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, ameriški energetski minister Rick Perry, posebni ameriški odposlanec za Ukrajino Kurt Volker, zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, Saakašvili, ko je bil še guverner odeške regije, župan Kijeva Vitalij Kličko, ruski politik Vladimir Žirinovski, itd., itd.

Njuni kritiki trdijo, da sta v službi Kremlja, nekateri pa ju celo obtožujejo, da sodelujeta z rusko tajno službo FSB. Sama to zanikata, Vovan pa trdi, da si samostojno izbirata žrtve in ne delata po naročilu, a da imata veliko »znancev«, ki jima predlagajo, koga naj si izbereta za naslednjo tarčo. »To je družbeno tako pomembno delo kot novinarstvo. Le da do informacij pridemo z bolj ostrimi in kreativnimi metodami,« je izjavil njegov kolega Leksus. Po njegovih besedah si žrtve izbereta po dveh kriterijih: to mora biti nekdo, ki je trenutno v središču pozornosti, hkrati pa mora biti zanimiv njima samima. Eden takšnih je bil tudi Elton John, ki sta ga naplahtala, da se o neznosnih razmerah, v katerih so se znašli ruski predstavniki LGBT skupnosti, pogovarja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. »Po najinem klicu se je s pevcem res pogovoril sam Putin in ga prosil, naj ne bo užaljen zaradi najine potegavščine,« je lani za časnik Rossijska gazeta povedal Leksus.