Tiskane izdaje
Kitajska in Japonska sta ta teden na pragu nove razvojne stopnje v svoji preobrazbi. Odnosi med vzhodnoazijskima sosedama bodo zato zelo zapleteni. Obe državi bosta v novem obdobju vodila močna voditelja, stanje pa bo še težje zato, ker je za Xi Jinpinga prerod Kitajske in za Šinza Abeja prebujanje Japonske zelo osebno vprašanje
Xi bo svoj drugi mandat na čelu Komunistične partije začel v sredo, ko bo o tem glasovalo približno 2200 delegatov na 19. partijskem kongresu, Abe pa je na predčasnih volitvah za spodnji dom dieta v nedeljo dosegel prepričljivo zmago svoje Liberalnodemokratske stranke (LDP).
LDP je namreč dobila 284 poslanskih sedežev, med katere prišteva tudi tri neodvisne poslance, ki jih je Abejeva stranka podprla, potem ko je postalo jasno, da bodo prišli v parlament. Stranka Komeito, ki je bila tudi do zdaj v koaliciji z LDP, je dobila 29 sedežev, in ker so število poslancev v spodnjem domu pred sedanjimi volitvami znižali s 475 na 465, je bilo 313 osvojenih sedežev dovolj, da je Abe dobil dvotretjinsko večino. Zdaj lahko zakonodajnemu organu predlaga revizijo ustave in razpiše referendum, na katerem mora večina državljanov potrditi takšen zgodovinsko pomemben ukrep.
»Dobili smo dvotretjinsko večino kot vladajoči blok,« je povedal Abe na tiskovni konferenci v ponedeljek, »vendar moramo za (revizijo ustave) skleniti širok sporazum z opozicijo, nato pa poskrbeti še za to, da bodo ukrep dobro razumeli tudi državljani, saj bomo samo tako zagotovili večino na referendumu.«
Abe se je tako najobčutljivejše točke svojih reform lotil previdno, vendar z jasno strategijo. Dopolniti 9. člen z amandmajem bi pomenilo, da bi uzakonili obstoj japonske vojske, ki ima za zdaj status »samoobrambnih sil«. Prav to je najpomembnejši del vseh Abejevih reform. Ko je parlament pred dvema letoma izglasoval zakon, s katerim so oboroženim silam dovolili sodelovati pri »kolektivni samoobrambi«, kar je pomenilo, da bi se lahko udeležile bojnega delovanja, če bi nekdo napadel japonske zaveznike, je bilo to »novo razlaganje ustave«. Amandma bi pomenil, da bi novo razlago dokončno uzakonili. Hkrati bi tako sámo naravo ustave, napisane pod nadzorom generala Douglasa MacArthurja, popolnoma spremenili, Japonska pa bi se dokončno rešila ameriškega plašča, pod katerim je bila sedem desetletij poražena stran.
Politična aristokrata
Toda prav to je točka, na kateri bi zgodovinski, čustveni, pa tudi strateški interesi Abeja in Xi Jinpinga neposredno nasprotovali drug drugemu. Tudi Abe je tako kakor Xi pripadnik politične aristokracije. Kitajski predsednik je sin Xi Zhongxuna, ki je bil eden od Maovih soborcev v vojni proti Japonski (in nato proti Kuomintangu) in je vse do smrti leta 2002 spadal med »partijske nesmrtnike« oziroma v ozko skupino začetnikov socialistične države, ki so določali merila pravilne ali napačne poti v prihodnost. Abe je vnuk Nobusukeja Kišija, ki je bil med drugo svetovno vojno član vlade generala Hidekija Todžoja in so ga po zasedbi Japonske leta 1945 zaprli kot vojnega zločinca. Njegovo naklonjenost fašizmu je v očeh ameriške zasedbene oblasti uravnotežil njegov odpor do komunizma, tako da so Kišija spustili na prostost na začetku hladne vojne in je leta 1957 postal celo premier.
»Sanje prednikov« so v obeh državah zelo pomembne v politiki in prav zaradi tega, za kar sta se zavzemala Xijev oče oziroma Abejev ded, sta kitajski predsednik in japonski premier še posebej samozavestna in še pomembnejša v strankarskih okvirih, poleg tega sta zato videti verodostojna v nastopih pred svojima javnostma.
Šef Kitajske, upodobljen tudi na turističnih spominkih. Foto: Jason Lee/Reuters
Toda če upoštevamo posebne regionalne razmere, se prav v koreninah njunih družinskih dreves skriva prikrit spor, ki bi se zdaj lahko spremenil v dejavnik nestabilnosti. Pri tem ni tako zelo sporno, da sta Xi in Abe nacionalista s populističnimi primesmi, ampak to, da se oba vračata k že zavrženim sredstvom za doseganje cilja. Xi bo Kitajski priskrbel položaj globalne velesile tako, da jo bo spet ideologiziral, Abe pa bo naredil iz Japonske »normalno državo« tako, da jo bo spet militariziral.
Dvajseto stoletje je takšno dogajanje že videlo. In spomini nanj niso lepi.
Toda najbolj skrb vzbujajoče je to, da je v obeh državah hkrati otopel reformistični nož na gospodarskem področju. Na sedanjem partijskem kongresu v Pekingu je resda pogosto slišati besedo »reforma«, toda Xi Jinpinga pravzaprav še najmanj zanima poglobitev gospodarskih reform. Posveča se namreč predvsem krepitvi varnosti države med nadaljnjo gospodarsko rastjo in zlasti med prehodom na visokotehnološko razvojno raven. Xi ne namerava spremeniti nič v strukturi oblasti in poskuša doseči vse, česar njegovi predhodniki niso dosegli. In če bi rad to dosegel v prihodnjih petih (ali več) letih, bo moral odpirati nove prostore za rast na globalnem gospodarskem in političnem odru, in to s projekti, kakršni so »pas in pot«, pa tudi s strateško širitvijo kitajske navzočnosti na vseh točkah, na katerih bodo branili kitajske interese, politično neodvisnost in novi položaj globalnega voditelja.
Abe je že pred petimi leti obljubil reforme, s katerimi bi država izstopila iz stagnacije, zaradi katere je Japonska svoj položaj druge gospodarske sile na svetu prepustila Kitajski. Toda medtem se je njegova »abenomika«, kakor pravijo ekonomskemu projektu japonskega premiera, posvečala predvsem »sproščanju monetarne politike« s površinskimi strukturnimi reformami, ki so sicer omogočile lepe statistične podatke s primerno stopnjo rasti, zelo nizko brezposelnostjo in novimi rekordnimi vrednostmi indeksov na trgih kapitala. Toda nič niso naredili za to, da bi odpravili deflacijo, povečali resnično rast plač in zagotovili globalno konkurenčnost japonskega gospodarstva.
Z drugimi besedami, oba voditelja bosta večino svojih obljub omejila na ideološka vprašanja. Kitajska bo ta teden slavila spremembo partijskega statuta, v katerega bodo vpisali »Xi Jinpingovo misel« kot dopolnitev sedanje dogme. Japonska pa se bo začela pripravljati na spremembo ustave, iz katere bodo izbrisali sledove poraza. Gospodarski interesi, zaradi katerih sta bili državi nekaj časa prijateljski sosedi, bi lahko zbledeli. In tako se bo med njima odprl nevaren prepad, poln podobnih besed o veličini in nacionalnih sanjah.
