Še eno opravičilo, še eno kesanje

Dva meseca po tem, ko sta se južnokorejska predsednica Park Geun Hje in japonski premier Šinzo Abe dogovorila, da bosta pospešila pogajanja v zvezi z »ženskami za tolažbo«, sta zunanja ministra obeh držav v ponedeljek dosegla zgodovinski sporazum o vprašanju, ki je dolga desetletja kalilo odnose med azijskima sosedama.

Južnokorejski zunanji minister Jun Bjung Se in japonski zunanji minister Fumio Kišida sta objavila skupno izjavo, utemeljeno na priznanju oblasti v Tokiu, da je za zločin, ki je bil storjen med zasedbo Korejskega polotoka, odgovorna Japonska in da bodo iz japonskih državnih skladov žrtvam izplačali odškodnine v znesku ene milijarde japonskih jenov (8,3 milijona ameriških dolarjev). Ko bo Japonska izpolnila to svojo obveznost, je še zapisano v sporočilu, bo za Južno Korejo ta problem za vedno in nepovratno odpravljen.

Spolne storitve japonskim vojakom

»Ženske za tolažbo« so bile prisiljene zagotavljati spolne storitve cesarskim vojakom med zasedbo azijskih držav pred in med drugo svetovno vojno. Zgodovinarji navajajo različne podatke o tem, koliko jih je bilo vseh skupaj, se pa njihove ocene gibljejo od 20.000 do 400.000, kar je število, ki ga najpogosteje navajajo kitajski proučevalci.

Veliko teh žensk je bilo iz Japonske. V prvih letih vojne ekspanzije so mnoga dekleta prostovoljno služila cesarski vojski. A dlje ko je okupatorska vojska prodirala, težje je bilo zagotavljati tovrstno žensko spremstvo. Ker se je poveljstvo balo okužb, ki so bile pogosta posledica posiljevanj območnih prebivalk na zasedenih ozemljih, so na zasedenih območjih organizirali postaje za »tolažbo in olajšanje«. To je bil pogoj za zvestobo in pokorščino vojakov. In iz tega so izluščili moralno opravičilo za zločin.

Dekleta so pogosto ugrabljali in jih v omenjene postaje pripeljali na silo, nekatere pa so vanje zvabili z različnimi prevarami in obljubami, da jim bodo priskrbeli dobro plačano delo. Veliko jih te strahotne izkušnje ni preživelo. Umirale so zaradi poškodb ali okužb, tiste, ki so preživele (menda jih je samo četrtina dočakala konec vojne), pa so najpogosteje do smrti trpele zaradi duševnih travm, sterilnosti in neozdravljivih bolezni.

Večina zgodovinskih zapisov se ujema glede tega, da so največ »žensk za tolažbo« zbrali prav na Korejskem polotoku. Nekaj manj jih je bilo na Kitajskem, čeprav so prvo »postajo za tolažbo« leta 1932 odprli prav v Šanghaju. Ponekod so bile cesarskim vojakom na voljo tudi Nizozemke in Avstralke. Ker so nekatere od njih, pač zato, ker so trpele lakoto in vojne strahote, za spolne storitve dobivale hrano in denar, so bili povojni poskusi, da bi Japonsko okrivili za ta zločin, precej oteženi zaradi trditev posameznih japonskih zgodovinarjev, da ni šlo vedno za prisilo.

Tudi Kitajska je od Japonske zahtevala, da prizna zločine, ki so bili storjeni nad njenimi ženskami, vendar so se v Tokiu vedno sklicevali na skupno izjavo, ki sta jo državi podpisali leta 1972 in ki so jo nato uporabili kot podlago za normalizacijo odnosov. V njej se je vodstvo v Pekingu, za katero je bilo takrat ključnega pomena japonsko diplomatsko priznavanje, odreklo sleherni pravici do vojnih odškodnin za zločine in prizadejano škodo, v Tokiu pa so se v zameno za to obvezali, da bodo Kitajski dodelili milijardna posojila, od katerih so bila nekatera nepovratna.

Pod pritiskom Washingtona

Nihče ne v Tokiu ne v Seulu ne skriva, da sta bili obe državi pod hudimi pritiski Washingtona, naj glede tega vprašanja čim prej skleneta sporazum. S tem so namreč med dvema ameriškima vojaškima zaveznicama odstranili veliko oviro za nemoteno sodelovanje na preostalih strateško pomembnih področjih.

Severovzhodna Azija bo v leto 2016 vstopila z nezmanjšano napetostjo, ki vlada zaradi ozemeljskega spora v Južnem kitajskem morju, ker še vedno niso odpravili niti enega problema v zvezi s prevlado nad otoki v Vzhodnem kitajskem morju, pa je bilo za ZDA izjemno pomembno, da Japonsko in Južno Korejo spravijo na isto stran, kjer imajo še vedno več kot 75.000 svojih vojakov. Zdaj, ko je to uresničeno, bi lahko povečali pritisk na Peking, ki je začel svojo prevlado nad okoliškimi morji utrjevati z nadgrajevanjem koralnih grebenov in enostranskim razglašanjem obrambnih območij.

Južna Koreja in Japonska bosta spet govorili isti jezik tudi v Združenih narodih, saj sta se Jun in Kišida dogovorila, da se ne v svetovni organizaciji ne na katerem koli drugem mednarodnem forumu ne bodo vzajemno obtoževali glede vprašanja »žensk za tolažbo«.

Čeprav sporazum, ki je bil sklenjen v ponedeljek, ne vsebuje pravne obveznosti Japonske do žrtev spolnega zločina, bo Abejevo opravičilo za »povzročitev telesnih in duševnih ran« korejskim ženskam dovolj za normalizacijo komuniciranja na najvišji ravni. Kitajska pa bo s tem pahnjena še globlje v območno osamitev.