Prepiri o udeležencih ženevske konference

Rusija noče »radikalne« opozicije, Riad navija za »džihadiste«, Zahod pa ne mara Rusije, Irana in Asada.

pon, 25.01.2016, 14:47; spremenjen: 16:57

Pravzaprav je bilo od samega začetka usklajevanj o ženevski mirovni konferenci, ki naj bi ustavila divjanje vojne v Siriji, vsem akterjem sirske krize jasno, da se tako rekoč nobena izmed sprtih strani ni pripravljena pogajati z ostalimi. Za pogajalsko mizo jih silijo zgolj vse bolj katastrofalne razmere, kar pa očitno še ni dovolj, da bi se lahko dogovorilo vsaj o sedežnem redu.

Ameriški zunanji minister John Kerry je še konec minulega tedna, ko se je v Riadu sešel s saudskim zunanjim ministrom Abdelom al Džuberjem in njegovimi kolegi iz Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC) optimistično izjavil, da se bodo ženevska pogajanja o miru v Siriji, katerih začetek je bil predviden že za danes, zagotovo začela najkasneje v nekaj dneh. »Prepričani smo, da je z angažiranjem vseh to mogoče doseči,« je dejal. A so prepiri o tem, kdo naj bi smel sedeti za ženevsko pogajalsko mizo, čez vikend v marsičem odpihnili konferenco.

Za danes napovedani začetek ženevskih pogajanj o miru v Siriji je, resnici na ljubo, že dolgo visel v zraku, najverjetnejša preložitev začetka konference pa je bila vsem bolj ali manj sprejemljivo dejstvo. Napovedoval jo je tudi posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo Staffan de Mistura, ki je zadolžen za diplomatsko usklajeval vseh niti srečanja, in ki mu je bilo ves čas jasno, da razkola v sirski opoziciji očitno ne bo mogoče odpraviti tako hitro, kot bi si to nekateri želeli. Po pisanju arabskega dnevnika Al Hajat naj bi ga s svojim obiskom v Riadu vsaj do določene mere zmanjšal tudi ameriški zunanji minister Kerry, a očitno še ne dovolj.

Rusija namreč kot vsem znana zaveznica sirskega režima še vedno čvrsto vztraja, da za ženevsko pogajalsko mizo lahko sedijo samo tisti »zmerni« predstavniki sirske opozicije, ki jih je pripravljen tolerirati tudi Asadov režim. Od teh zahtev pa je v marsičem odvisna tudi udeležba predstavnikov še vedno veljavne sirske vlade. V Damasku namreč ves čas zelo skrbno pregledujejo seznam morebitnih udeležencev ženevske konference, pri tem pa nikakor niso pripravljeni sesti za skupno mizo s takimi radikalnimi uporniškimi skupinami, kot sta Ahrar al Šam ali Džaiš ali Islam, ki sicer nadzorujeta pomembne dele sirskega ozemlja, vendar za njima z vso odločnostjo stoji saudski dvor.

Velika zmeda

Prepiri o tem, katere skupine iz vrst sirske opozicije bi se sploh smele udeležiti mirovnih pogajanj, so šli že decembra lani tako daleč, da je Saudska Arabija v Riadu organizirala cel srečanje sirskih opozicijskih skupin, ki naj bi končno našle skupna pogajalska izhodišča za ženevske pogovore, vendar se je Rusija že takrat pritožila, da na srečanju praktično ni bilo nobene izmed tistih zmernejših sirskih skupin upornikov, ki bi po mnenju Moskve in Damaska lahko sodelovale pri odločanju o mirni prihodnosti Sirije. Da bi bila zmeda še večja, se je potem v ženevsko reševanja sirskega vprašanja vtaknila še Turčija, ki odločno nasprotuje temu, da bi se ženevskih pogajanj udeležeile tudi kurdske milice, ki pa so po drugi strani za Zahod in ZDA izjemno pomemben zaveznik v boju proti džihadistom in Islamski državi. Kurdi so namreč ob ostankih regularne sirske vojske, ki pa jih za svoje namene uporabljajo Rusi, praktično edina kopenska vojska, na katero se je mogoče opreti v bojih proti tako imenovani Islamski državi.

Če temu dodamo še »klasična« nasprotja med šiitskim Iranom, ki je na strani Rusije in Asada, in sunitsko Saudovo Arabijo, ki jo podpirajo Združene države, postane navzkrižje interesov, ki bi jih moral za kakršen koli resen začetek ženevske konference uskladiti posebni pogajalec ZN Staffan de Mistura, do te mere zapleteno, da se vse težje znajdejo celo tiste evropske države, ki sicer z vsemi štirimi podpirajo začetek sirskih mirovnih prizadevanj.

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je tako konec minulega tedna za dnevnik FAZ zapisal, da naj se Zahod pri reševanju sirske krize tesneje poveže z Rusijo, če hoče biti kos vse ostrejšemu regionalnemu rivalstvu med sunitsko koalicijo, ki jo vodi Saudova Arabija in šiitsko koalicijo pod vodstvom Irana, medtem ko je zunanji minister iste Nemčije Frank-Walter Steinmeier je za nedeljsko izdajo istega časopisa poudaril, da je sicer proti ekstremistom, ki bi po najnovejših informacijah ta petek vendarle sedeli za ženevsko pogajalsko mizo, da pa morajo biti v Ženevi pri iskanju rešitev »zastopani vsi predstavniki sirske družbe, ki dejansko posedujejo moč«. Torej tudi tiste radikalne skupine, ki jih Moskva razglaša za teroristične in jih celo bombardira.

Prepiri o tem, koga sploh povabiti za ženevsko mizo, se bodo očitno še vlekli, kar pa − tako je vsaj videti − ne povzroča večjih težav ne Rusiji in tudi ne ZDA. Moskva je namreč skupaj z Asadovimi silami, kot je v nedeljo poročala sirska državna televizija, znova osvobodila mesto Rabias v provinci Latakija, ki je za alavitsko vladajočo skupino diktatorja Asada ključna, iz ZDA pa tudi prihajajo napovedi, da nameravajo Američani v primeru neuspelih ženevskih pogajanj probleme s Sirijo in Islamsko državo, pač, rešiti z vojaško silo. Tako je vsaj med sobotnim obiskom v Turčiji dejal ameriški podpredsednik Joe Biden.

Prijavi sovražni govor