Tiskane izdaje
»Uspešnejša in močnejša kakor kdaj prej« – s temi besedami so državni mediji opisali najnovejšo jedrsko eksplozijo, ki jo je Severna Koreja izvedla v petek zjutraj. »Samouničevalno in manično brezobzirno« – tako je peti jedrski poskus v petek komentirala južnokorejska predsednica Park Geun Hje.
Amerika je zagrozila z »resnimi posledicami«, Japonska je jedrski poskus označila za »nesprejemljiv«, Kitajska je Severno Korejo pozvala, naj se vzdrži nadaljnjih takšnih dejanj, da se razmere ne bi še poslabšale, toda spet je popolnoma jasno, da nihče, niti najmočnejše velesile, ne zna odgovoriti na izzive voditelja Kim Džong Una.
Prve domneve o tem, da gre za jedrski poskus, so se pojavile zaradi potresnih valov z močjo 5,3 stopnje po Richterjevi lestvici. Kitajski, južnokorejski, ameriški in evropski detektorji so jih zaznali v okolici severnokorejskega jedrskega oporišča Punggje Ri v petek okoli 8. ure in 30 minut. Prebivalci okrožja Yanbian in Changbai, ki na kitajski strani mejita na Severno Korejo, so panično pritekli iz svojih stanovanj, potem ko je potres stresel njihove postelje, pohištvo pa se je začelo premikati po sobi.
Temačno razpoloženje
Kitajska je takoj vključila merilce jedrskega sevanja, vendar ni ugotovila nič skrb vzbujajočega. Kljub temu je v Pekingu zavladalo temačno razpoloženje. Moč potresnih valov je takoj kazala na do zdaj najmočnejšo eksplozijo v soseščini. Ko je Severna Koreja januarja izvedla preskus svoje prve vodikove bombe, je ta povzročil potres moči 4,8 stopnje po Richterjevi lestvici. Ocenjujejo, da je imela ta eksplozija rušilno moč od štiri do šest kiloton. Najnovejša je bila glede na odziv tal močnejša od 10 kiloton. Za primerjavo lahko povemo, da je imela bomba, ki so jo odvrgli na Hirošimo, rušilno moč 15 kiloton.
Tudi severnokorejski mediji so ponosno potrdili, da gre za najmočnejšo eksplozijo, odkar je ta država leta 2006 začela preskušati jedrsko orožje. Tokrat so celo detonirali »standardizirano jedrsko konico«, so povedali v poročilu, to pa je mogoče namestiti na balistični projektil. Vojaški strokovnjaki so bolj ali manj vsi prepričani, da je to resen korak k proizvodnji uporabnega jedrskega orožja. Ne vedo samo še tega, ali je šlo tokrat za plutonijevo ali uranovo bombo, toda predvidevajo, da je najnovejša eksplozija povezana z obnovo proizvodnje plutonija v jedrskem kompleksu Jongbjon, ki jo je Severna Koreja napovedala prejšnji mesec. Mednarodna skupnost lahko tako kakor ponavadi samo analizira, zakaj se je poskus zgodil ravno včeraj. Razlogov je več, sporočila so večpomenska.
V petek je Severna Koreja proslavljala 68. obletnico ustanovitve svoje Demokratične ljudske republike, ki je eden največjih državnih praznikov v 24-milijonski državi. Že njen ustanovitelj Kim Il Sung je hotel razviti atomsko bombo, zato se je mladi vodja s še enim uspešnim poskusom po svoje poklonil svojim prednikom in izpolnil sanje svojega pokojnega deda.
Poleg tega so jedrski poskus izvedli samo nekaj ur za tem, ko je ameriški predsednik Barack Obama dokončal svoj zadnji obisk v Aziji v svojem mandatu. Popolnoma jasno je, da je Kim Džong Un tako prenesel dediščino, povezano z varnostjo, na njegovega naslednika, ne glede na to, kdo bo to postal na novembrskih volitvah. Zdi se, kakor da je tako potrepljal Obamo po ramenih ob vstopu v Air Force One in mu zašepetal: »Ne pozabi me!« Gotovo ga ne bo pozabil. Počakamo lahko samo še to, da vidimo, kako pomembna tema bo postala najnovejša eksplozija v Punggje Riju med zaključnim obdobjem predvolilne kampanje Hillary Clinton in Donalda Trumpa.
Severnokorejski jedrski poskus se je tokrat zgodil v izjemno občutljivem trenutku za vso regijo azijskega Tihega oceana. Odnosi med Kitajsko in Južno Korejo so se poslabšali zaradi namestitve ameriškega protiraketnega ščita pod 38. vzporednikom. Ne glede na to, kako zelo zaradi tega Peking stopnjuje pritisk na sosednjo državo, je treba vedeti, da je prav Kim Džong Un ponudil najboljše pojasnilo, zakaj Seul potrebuje takšno zaščito.
Srečanje voditeljev držav članic združenja Asean (Združenja držav jugovzhodne Azije), Kitajske, ZDA, Japonske in Južne Koreje, ki so ga ta teden pripravili v Laosu, je zasenčila napetost v Južnokitajskem morju zaradi zahtev Kitajske po 85 odstotkih morskega ozemlja in zaradi opozorila Amerike, da se mora Peking vzdržati hegemonistične širitve.
V razmerah nerešenih odnosov z državami v regiji se Kitajska še posebej težko spoprijema z izzivi s Korejskega polotoka. Če bi obrnila hrbet Pjongjangu, bi lahko hitro poslabšala stanje, in ker v severovzhodni Aziji ne deluje noben varnostni mehanizem, skorajda ni nikakršnih zagotovil, da nadaljnje poglabljanje krize ne bi preseglo meje racionalnega razmišljanja in diplomacije. Toda če bi Kitajska potrdila zavezništvo s Severno Korejo, bi močno poglobila sume Japonske in Južne Koreje o končnih namenih Pekinga. Poleg tega partijsko vodstvo v Pekingu pravzaprav niti ni pripravljeno podpirati Kim Džong Unovih jedrskih avantur. Mladi vodja ni niti enkrat obiskal Kitajske, vse odkar je leta 2011 nasledil oblast od svojega pokojnega očeta Kim Džong Ila, in čeprav so pred kratkim govorili o tem, da bi ga predsednik Xi Jinping lahko povabil na obisk, so zdaj upi na kaj takega spet zamrli. Verjetneje se zdi, da bo azijska sila in stalna članica varnostnega sveta OZN glasovala za novo kaznovanje neprijetne zaveznice, tako kakor je to storila marca letos, ko je ta organ izglasoval resolucijo 2270 z do zdaj najostrejšim paketom sankcij proti Pjongjangu.
Kljub temu ni treba pričakovati, da bo Kim Džong Unova pot k nespornemu statusu jedrske sile združila regijo v odporu proti nuklearizaciji Korejskega polotoka. Kitajska bo za najnovejši korak v nevarno smer obtožila ZDA in Južno Korejo (tj. protiraketni ščit in njune redne vojaške vaje s simuliranim napadom na sever), Tokio in Washington bosta za slabo delovanje sankcij okrivila Peking (tj. vse luknje, skozi katere Kitajci omogočajo prehodnost življenjsko pomembnih arterij do Severne Koreje) in tako bo krog sklenjen. Edina gotova posledica Kim Džong Unove eksplozije bo nova militarizacija regije. Čeprav se kritika okoliških sil, ki obsojajo jedrsko provokacijo, zdi soglasna, se za njo skriva zapleten klobčič zelo različnih interesov, v katerega je severnokorejski vodja pravkar vrgel še eno bombo morebitnega katastrofalnega razdora.
