So ZDA kršile dogovor z Iranom?

Druga obletnica največjega diplomatskega dosežka v odnosih med Zahodom in islamsko republiko je potrdila naraščajoči razkorak med interesi ene in druge strani. Odnosi med ZDA in Iranom so ta teden dosegli novo dno.

Trumpova administracija je v ponedeljek drugič po prihodu na oblast s stisnjenimi zobmi potrdila, da Iran izpolnjuje vsa določila jedrskega sporazuma, in s tem za novih 90 dni odložila sprejemanje nepovratnih odločitev. Podaljšanje veljavnosti dogovora je bilo pričakovano. Ameriške kritike na račun Irana z jedrskim sporazumom in njegovo vsebino namreč nimajo dosti skupnega. To seveda ne pomeni, da niso posredno povezane z njim.

Dogovor, ki ga je Iran leta 2015 sklenil s petimi stalnimi članicami varnostnega sveta OZN in Nemčijo, je v zadnjih dveh letih postal ključen dejavnik v ameriško-iranskih odnosih. Njegovi kritiki v ZDA verjamejo, da je s tem postal ovira za sprejemanje enostranskih ukrepov in novih sankcij, tudi kadar bi bile te upravičene. Zmanjševanje jedrske grožnje, poudarjajo, je Teheran zadnji dve leti izkoristil za utrjevanje svojega položaja in interesov na Bližnjem vzhodu. Skrbi jih, da so stvari šle predaleč.

Nove sankcije

Iran se je v sredo ponovno znašel na vrhu seznama državnih podpornikov terorizma v svetu, ki ga vsako leto objavlja State Department. Seznam je bil objavljen dan zatem, ko je ameriško zunanje ministrstvo napovedalo nov sveženj sankcij proti 18 osebam, skupinam in podjetjem, ki z iransko vojsko sodelujejo pri razvoju spornega raketnega programa, v katerem režim kljub protestom Zahoda razvija izstrelke srednjega dometa.

V obrazložitvi odločitve je Trumpova administracija Teheranu očitala financiranje terorističnih organizacij in delovanje v smeri destabilizacije Bližnjega vzhoda. Posebej je izpostavila njegovo podporo libanonskemu Hezbolahu in palestinskemu Hamasu, ki ogrožata Izrael in stabilnost celotne regije, obregnila pa se je tudi ob iransko podporo Asadovemu režimu v Siriji. Vsi ti očitki so stari, toda za ZDA so edina pot, po kateri lahko neposredno povečajo pritisk na Iran in zmanjšajo njegove regionalne ambicije, ne da bi neposredno kršile določila jedrskega sporazuma.

Odločitev je kljub vsemu tvegana in težko se je znebiti občutka, da administracija z njo hodi po robu. Sprejemanje novih sankcij proti Iranu po mnenju New York Timesa tehnično pomeni kršitev jedrskega dogovora, ki od držav podpisnic zahteva, da »ne sprejemajo odločitev, posebej namenjenih oviranju normalizacije trgovinskih in ekonomskih odnosov z Iranom, ki so neskladne z njihovimi zavezami, da ne bodo ovirale uspešne implementacije dogovora«.

Z oceno ameriškega liberalnega časa se strinjajo tudi konservativni mediji, a jo, nasprotno, ocenjujejo kot korak v pravo smer. Jedrski dogovor je ZDA pustil tako rekoč brez vzvoda za omejevanje iranskih ambicij po večji regionalni hegemoniji, poudarjajo pri National Review. Pričakovanja Obamove administracije, da bo dogovor pomenil začetek nove dobe v problematičnih odnosih med Zahodom in islamsko republiko, se do zdaj niso uresničila, »obstranska vprašanja«, kot sta financiranje terorizma in sporni iranski raketni program, pa so zaradi kriz v Siriji in Jemnu, v katerih tako Iran kot ZDA igrajo aktivno vlogo, samo potrdila dvome ameriških strategov o učinkih in strateški vrednosti jedrskega dogovora.

Strokovnjaki za iransko-ameriške odnose kljub temu svarijo pred opuščanjem diplomacije kot ključne metode za reševanje odprtih vprašanj. »Vse, kar smo od Trumpove administracije videli doslej, je bilo usmerjeno v vzpostavljanje pritiska,« je v izjavi za Vox poudaril priznani avtor Trita Parsi. Diplomacija je v ameriški odzivih po njegovem povsem umanjkala.

Visoka cena

Z dogovorom, ki je prejšnji teden praznoval drugo obletnico sklenitve, so se sodelujoče države zavezale, da bodo v zameno za zamrznitev iranskega jedrskega programa postopoma umaknile gospodarske sankcije in s tem državi dale priložnost, da se reintegrira v svetovno gospodarstvo. »Veseli smo, da naši partnerji iz skupine P5+1 vztrajajo pri zaščiti dogovora, a kot vedno so se Američani zatekli k dvoličnosti,« se je ta teden na nove ameriške sankcije odzval iranski predsednik Hasan Rohani in napovedal sprejetje povračilnih ukrepov. Predstavniki režima so prepričani, da so ZDA tiste, ki kršijo določila jedrskega sporazuma s tem, ko druge države pozivajo, naj ne poslujejo z Iranom. Potrdili so, da se o razvoju raketnega programa ne nameravajo pogajati, čeprav Iran z njim zavestno krši več resolucij varnostnega sveta OZN, ki mu to izrecno prepovedujejo.

»Zarota ne bo nikoli uspela, saj bomo izpolnili svoje mednarodne obveznosti,« je dejal Rohani. Pri tem je seveda imel v mislih obveznosti, ki izvirajo iz jedrskega sporazuma. Ta namreč zadeva zgolj vprašanja, povezana z jedrskim programom, ne pa tudi iranskih vojaških ambicij v regiji, podpore terorizmu in množičnih kršitev človekovih pravic, ki so pogosto potisnjene v ozadje.

Ta teden ni bilo nič drugače. Iransko sodišče je v ponedeljek zaradi vohunjenja na deset let zapora obsodilo ameriškega doktorskega študenta zgodovine Xiyue Wanga. Wang je po navedbah predstavnikov Univerze Princeton v Iranu izginil pred letom dni, ko je iskal gradivo za svoj doktorat. Kasneje je postalo jasno, da ga je aretirala iranska policija zaradi suma, da je ameriški agent. Z njim se je število ameriških državljanov v iranskih zaporih, pridržanih v sumljivih okoliščinah in brez konkretnih dokazov, ki bi upravičevali njihovo zaprtje, povečalo na pet.

Wangova obsodba je jasno ponazorila notranje napetosti v iranski politiki, kjer poteka nenehen boj med zmernimi (prozahodnimi) in konservativnimi silami. Študent se je tako kot drugi pred njim znašel med dvema ognjema, postal je žrtev notranje in mednarodne politike. Politike, ki ji znova grozi, da bo odpovedala na vseh ravneh.