Tiskane izdaje
Skrajne ideologije, ki so se v Britaniji od devetdesetih let širile pod krinko multikulturalizma in svobode govora, so zastrupile mlade muslimane ter iz njih ustvarile ene najbolj okrutnih zločincev našega časa. Dejstvo, da država še vedno nima jasne strategije, kako zaustaviti njihov pohod, vnaša vse več nemira v britansko družbo in jo pelje v smer konflikta.
Posnetek usmrtitve ameriškega novinarja Jamesa Foleyja je grozljiv, a nazoren prikaz razsežnosti bližnjevzhodne krize, ki je ušla izpod nadzora. Okoliščine njegove smrti niso le iznakažena podoba regije, ampak tudi vojne, ki v sebi nosi izrazito evropski oziroma britanski element. Od Evropejcev, ki se bojujejo v vrstah skrajne sunitske milice ISIS, je kar četrtina Britancev – mladih muslimanov, polnih sovraštva do vsega, kar predstavlja zahodna civilizacija, vključno z njenimi osnovnimi vrednotami.
Po objavi posnetka je postalo jasno, da je bil eden od njih tudi Foleyjev morilec. Njegove identitete nista izdala ne zakrit obraz ne specifična telesna značilnost, pač pa izrazit naglas, takšen, kot ga govori na milijone prebivalcev Londona in jugovzhodnega dela Anglije. Po navedbah prič in bivših ugrabljencev sliši na ime John. Kako se je znašel sredi vojne, ni znano.
Na napačni strani
Po vsej verjetnosti je bil eden od več sto ljudi, ki so iz Britanije prek tako rekoč odprte turške meje odšli v severni Irak, da bi tam ustvarili novo državo, islamski kalifat. Življenje so podvrgli končnemu cilju in postali eden izmed najbolj zloglasnih elementov sunitskih milic, sposobnih hladnokrvnega ubijanja in posiljevanja žensk, moških in otrok. Od njihove »britanskosti«, če so jo sploh kdaj imeli, je ostal le še naglas.
Umor ameriškega novinarja je po besedah analitikov in strokovnjakov s področja varnosti opozorilo in nazoren prikaz globoko zakoreninjenega problema, ki že vrsto let ogroža britanske interese in varnost njenega prebivalstva. Država, ki je postala najbolj dejaven proizvajalec verskih ekstremistov in tujih plačancev na Zahodu, v zadnjih letih ni naredila dovolj, da bi preprečila razsajanje skrajnih islamskih ideologij, s katerimi je na stotine ekstremističnih organizacij zastrupljalo družbene odnose in tako rekoč ugrabljalo muslimansko mladino z ulic britanskih mest ter iz nje ustvarilo vojsko verskih fanatikov in bodočih vojnih zločincev.
»V devetdesetih letih so naše skupnosti pospešeno rasle narazen,« je v londonskem Timesu dan po novinarjevi smrti zapisal Maajid Nawaz, predsednik britanskega think tanka Quilliam, ki se bori proti verskemu ekstremizmu. Po njegovih besedah niti širša javnost niti politika nista prepoznali nevarnosti, ki jo je fetišizacija manjšin prinašala v jedro muslimanske skupnosti in jo izpostavljala čedalje bolj skrajnim in destruktivnim ideologijam. Kar zadeva vpletenost britanskih muslimanov v vojne na Vzhodu, sta Sirija in Irak samo nadaljevanje trenda, ki se je nazadnje najbolj nazorno udejanjil v Afganistanu. »Edina razlika je, da so ideologije medtem postale še bolj vkoreninjene, mi pa za to nismo storili nič,« je poudaril Nawaz.
Promocija zahodnih vrednot
Vzroka ekstremizma ne gre iskati v zunanji politiki. O tem so poleg Nawaza prepričani tako politiki kot britanski mediji. »Presenetljivo malo ljudi se zaveda, da sploh ne gre za nas,« je v tedniku Spectator zapisal komentator Douglas Murray, pri čemer je izpostavil dejstvo, da so generacije džihadistov vzniknile na vojnih območjih nekdanje Jugoslavije in Afganistana ne glede na to, ali se je bila Britanija pripravljena vmešati v te konflikte ali ne. Kljub temu problema enostavno ni mogoče prezreti.
Brez jasne strategije, ki bo zarezala v jedro težav in spodbudila resnično integracijo obrobnih delov družbe, bo število muslimanskih ekstremistov v britanskih mestih le še naraščalo, je poudaril Nawaz. »Naši kolektivni napori se morajo usmeriti v promocijo demokratičnih vrednot, pravic spolov in manjšin, enakosti ter razuma.« To po strokovnjakovih besedah zahteva konkreten načrt, ki sta se mu država in politika do zdaj umikali.
V zadnjih tednih so na ulicah Londona in drugih otoških mest na odprtem zaplapolale črne zastave, simboli islamskega kalifata, medtem ko so podporniki ISIS s pločnikov nagovarjali mimoidoče, naj sprejmejo njihov pogled na svet. Britanska družba se ob vsem tem zdi povsem nepripravljena na morebitno zaostrovanje razmer in na trenutek, ko se bodo islamski borci, med njimi morda tudi morilci Jamesa Foleyja, vrnili nazaj v uradno domovino.
