Srednji razred izgublja tla pod nogami

Že vrsto let razpravljamo, da srednji razred izginja, med drugim zato, ker izginjajo delovna mesta, ki omogočajo življenjski slog srednjega razreda. Ekonomija se prepleta s politiko: srednji razred je vse bolj stisnjen, nove negotovosti so ugoden teren za Trumpa in podobno politiko.

Srednji razred že dolgo izgublja tla pod nogami, postal je največji poraženec spreminjajoče se globalne ekonomije. Delovna mesta se selijo drugam, odvzema jih robotizacija, povečuje se število slabo plačanih služb in minimalnih plač, zmanjšuje število delovnih mest v sredini plačne distribucije; v naš miselni prostor je vstopil pojem »mezdne buržoazije« Jean-Clauda Milnerja, sloj, ki je privilegiran zgolj navidezno, čedalje več ljudi v zahodnih družbah se označuje za nižji razred. Osrednji problem našega časa je postala neenakost. Zadnje še posebej velja za Združene države, kjer srednji razred najbolj pospešeno izginja, večidel obstajajo samo še bogati in revni.

Buržoazija in demokracija

V Veliki Britaniji jim pravijo tisti, ki »ostajajo zadaj« (left behinders), v Združenih državah so »stisnjena sredina«. Dober termin je prekariat, saj gre za ljudi, katerih življenje najbolj obvladuje negotovost. Toda srednji sloj, ta, ki je bil vedno vmes, med bogatimi in revnimi, je bistven tudi za demokracijo. Vemo, »brez buržoazije ni demokracije«, spodobno situirana mlada družina z dohodki, ki se vztrajno povečujejo, je vedno pomenila temelj demokracije in politične stabilnosti. Aristotelova je misel izpred več kot 2300 let, da je obstoj močnega srednjega razreda bistven za mir v družbi – kjer je srednji razred, je manj možnosti za družbene razkole. Teza je čedalje bolj na ­preizkušnji.

Raziskave v zadnjih letih kažejo, da družine z dohodkom srednjega razreda, prvič od sedemdesetih let naprej, postajajo v Združenih državah manjšina in finančno močno zaostajajo. Štiri desetletja je srednji sloj v ameriški družbi predstavljal večino, nakar je postal številnejši razred siromašnih in bogatih. Srednji razred je stisnjen v vmesni prostor med venomer večjo skupino revežev na eni in bogate na drugi strani. Velika večina Američanov je preprosto ali bogatih ali revnih. To je tematika bogastva, demokracije in kapitalizma, njegove neizprosne logike ustvarjanja neenakosti, ki jo opisuje francoski ekonomist Thomas­ Piketty.

Podobni ameriškim so tudi evropski trendi. Po podatkih lanske raziskave bruseljske komisije in Mednarodne organizacije za delo (ILO) sta ekonomska in finančna kriza močno prizadeli srednji razred povsod na celini. Skoraj v vseh državah članicah EU sta se zmanjšala srednji razred in njegov dohodkovni delež, pred tem, v osemdesetih in devetdesetih letih, se je evropski srednji sloj nenehno povečeval. Kljub temu je srednji razred v zahodnoevropskih državah še vedno znaten, v Španiji je leta 2010 predstavljal 63 odstotkov, na Danskem 80 odstotkov populacije.

Krčenje srednjega razreda in vse večji razkorak med tistimi, ki imajo, in onimi, ki nimajo, je na Zahodu povezan tudi z vzponom populizmov, hkrati se srednji razred povečuje v hitro rastočih azijskih gospodarstvih. V največjih, Indiji in na Kitajskem, se je po podatkih Svetovne banke v prvem desetletju tega stoletja revščina znatno zmanjšala, medtem ko se srednji razred ponekod bliskovito povečuje.

Izmuzljivi pojem

Srednji razred je razred v sredini družbene hierarhije, toda natančne definicije pojma so razmeroma izmuzljive, termin ima preštevilne, tudi kontradiktorne pomene. Večinoma srednji razred določajo njihovi dohodki, pri čemer strokovnjaki zelo različno določajo tovrsten razpon. V ZDA, denimo, znaša od 53.000 do 105.000 dolarjev letno za tričlansko gospodinjstvo. V Evropski uniji obstajajo precejšnje razlike: najvišje na lestvici so Luksemburžani, s povprečnim srednjim dohodkom v višini 65.000 dolarjev, dohodek španskih gospodinjstev, ki spadajo v srednji razred, znaša kvečjemu polovico tega.

Med preostalimi kriteriji so premoženje, prihranki in investicije, pa poraba in življenjski slog, vzgoja in vrednote, še eno pomembno merilo so aspiracije, saj vemo, hiša z vrtom, potovanja, malce višji življenjski standard. Definicije srednjega razreda vključujejo tudi kombinacijo socioloških in ekonomskih dejavnikov, namreč različnih demografskih značilnosti, od starosti do izobrazbe, ki niso tako volatilne, kot sta dohodek in premoženje. »Srednji razred« naj bi, skratka, imel znatno količino denarja, ki mu ostane, ko zadovolji osnovne potrebe in ga lahko namenja bodisi za investicije ali prihranke, izobraževanje otrok in luksuzne izdelke.

Razlike v Evropi

Ob različnih primerjavah, kaj srednji razred kje sploh pomeni, ostaja veliko nejasnosti. Nekaj jih je osvetlila nova študija raziskovalnega centra Pew, ki kaže, da je ameriški srednji razred znatno manjši, čeprav bogatejši, od evropskega. Raziskava je pokazala presenetljivo kompleksno sliko srednjega razreda v Evropski uniji in Združenih državah v letih 1991–2010: med enajsterico v raziskavo vključenih držav se je delež srednjega razreda zmanjšal v sedmih državah, zanimivo je tudi, da se v največjih zahodnoevropskih državah srednji razred pomika v različne smeri.

Med zahodnoevropskimi državami so v omenjenem 20-letnem obdobju zelo velike razlike: srednji razred se je skrčil v Nemčiji, Italiji in Španiji – in povečal v Franciji, na Nizozemskem, Veliki Britaniji in Irskem. Podatki so povezani z ekonomsko krizo, različnimi dohodki in gospodarsko rastjo, čeprav se višji dohodki niso povsod pretvorili v povečanje srednjega razreda. Slednje se nanaša na Dansko, Luksemburg in Norveško.

Dohodki gospodinjstev so se v večini zahodnoevropskih držav povečevali hitreje kot v ZDA, najizraziteje v Luksemburgu, na Norveškem, Nizozemskem, Franciji, Danskem, Irskem. Stagnirali so v Nemčiji in Španiji, drastično so padli v Italiji. Zaradi združitve Nemčij je imelo največje evropsko gospodarstvo v devetdesetih letih eno najnižjih rasti per capita, in to je občutil tudi srednji razred. Nasploh so med članicami Unije precejšnje razlike v produktivnosti in konkurenčnosti, zato nekatere, na primer Italija in Španija, znatno zaostajajo.