Tiskane izdaje
Superbogati že leta ciljajo na Novo Zelandijo, oazo, kamor bi prebežali pred morebitno kataklizmo – podnebno, ekonomsko, socialno in politično. Zdaj se je nova novozelandska vlada odločila, da jim pripre nepremičninska vrata.
Številni zemljani že lep čas resno jemljemo svarila pred ekološkim pa tudi pred ekonomskim in političnim drvenjem v katastrofo. Tisti, ki jim ne manjka denarja, seveda egoistično ukrepajo, pri tem pa upajo, da so še pravočasni. Nova Zelandija je zadnja leta, kot jo slikajo mediji, izbrani konec superbogatinov – naj bodo Američani ali Azijci, predvsem kitajski investitorji, ali drugi –, ki so prepričani, da dežela dolgega belega oblaka je in bo ostala »raj« v napovedanem zemeljskem »peklu«. Medtem ko tudi narava vse bolj razsaja, naj bi v tej odmaknjeni otoški državi, mirni in privlačni, ostali na varnem. Zato niso čudni množični nakupi nepremičnin, nekakšnih »zlatih bunkerjev« za premožne, in nemara ne preseneča, da je novozelandska vlada zdaj rekla – dovolj. S prihodnjim letom bo nepremičninske pravljice za planetarne milijonarje in milijarderje konec. Vsaj delno.
Nova predsednica vlade, 37-letna laburistka Jacinda Ardern, je pred kratkim predlagala zakon, ki je prav zdaj v potrjevanju in s katerim vladna koalicija jasno sporoča mednarodni javnosti, da »Nova Zelandija ni več na prodaj«. Kiviji bodo smeli, tujci pa (Avstralci so izvzeti) ne bodo mogli več kar tako kupovati obstoječih nepremičnin, ampak bodo morali dokazati, da so v zadnjih dveh letih v državi prebili vsaj po 184 dni na leto. Oziroma bodo lahko investirali le v nove gradnje z dokazili, da hočejo prispevati v dobro novozelandske družbe. Kar v praksi pomeni, da bodo s svojim denarjem postavljali večstanovanjske objekte … Če pa bi se pokazalo, da je bila njihova namera bivati na Novi Zelandiji lažna, bodo morali nepremičnino prodati.
Fenomen praznih hiš
Zaradi množične razprodaje nepremičnin tujcem – takšen je vsaj prevladujoči vtis v javnosti, medtem ko nepremičninarji trdijo, da stanje ni tako dramatično, saj da gre večinoma za kupce s (tudi) novozelandskim potnim listom – so v zadnjih letih cene poletele v nebo: v povprečju za dobro desetino na leto, kot je brati v decembrski izdaji FTWealth, oziroma po The Independentu za več kot 57 odstotkov v zadnjih desetih letih. V Aucklandu, na primer, so porasle za vrtoglavih 90 odstotkov (tam je treba za povprečno hišo odšteti okrog 590.000 evrov). Odkar je namreč znano, da nova politika namerava zamejiti nepremičninski trg, so samo novembra cene zemljišč in stanovanjskih objektov poskočile za še dodatnih 18 odstotkov. Številni tujci zdaj želijo tik pred novim vladnim ukrepom kupiti, kar se kupiti da. Zato opazno primanjkuje nepremičnin za domačine, nekateri predeli pa so večino leta prazni – ob jezeru Wanaka so, denimo, hiše in vile »drugi dom« bogatih tujcev, ki pridejo le občasno. Med njimi so kanadski režiser James Cameron in Američan Peter Thiel, znani Trumpov podpornik in ustanovitelj PayPala, družbe za spletno plačevanje. O njem je v javnost pred časom pricurljalo, da si je novozelandski potni list pridobil mimo uradne poti in pogojev ter po tem, ko je daroval znatno vsoto za žrtve potresa v Christchurchu leta 2011. S podobnim fenomenom »praznih hiš in stanovanj« se sicer, vemo, soočajo še marsikod po svetu.
Domačini
Pravična nepremičninska poteza je nujna, je zato pred dnevi poudaril novozelandski minister za stanovanjsko politiko Phil Twyford in opozoril, da so zdaj s trga odrinjeni »predvsem domačini, ki bi hoteli kupiti prvo nepremičnino, in družine«. Kriza je velika, delež brezdomnih Kivijev je po podatkih OECD največji v razvitem svetu: okrog 40.000 oziroma odstotek prebivalcev Nove Zelandije je, kot je pokazala študija univerze Yale, primoranih životariti na ulici oziroma bivati v začasnih nastanitvah za brezdomce, denimo po motelih. Med temi, ki si ne morejo privoščiti niti najema niti nakupa, je ogromno družin, tudi takšnih, kjer starši delajo. Ker si ne morejo zagotoviti strehe nad glavo, bivajo kar v avtomobilih, po parkih ali na parkiriščih nakupovalnih središč.
Skrb vzbujajoče razmere so menda posledica devetletne vladavine konservativne nacionalne stranke Billa Englisha, ki je (zaznamovana tudi s priseljevanjem) dopuščala nepremičninske špekulacije, hkrati pa ni investirala v novogradnje. Na jesenskih volitvah jo je izpodrinila koalicija, ki jo vodi Jacinde Ardern iz laburistične stranke, v kateri so se predvolilno osredotočali prav na stanovanjsko problematiko. Zdaj, med drugim, načrtujejo, da bodo ob omejevanju superbogatih, ki si na otočju urejajo zatočišče za hude čase, poskrbeli za kakih 100.000 novih stanovanjskih enot predvsem za domačine.
Pravočasni in prepozni
Na nedavnem podnebnem srečanju v Parizu je francoski predsednik Emmanuel Macron bíl plat zvona, češ da človeštvo izgublja podnebno bitko. Kot opozarjajo strokovnjaki, se utegne temperatura na planetu zvišati za 3,5 stopnje Celzija. »Ne ukrepamo dovolj hitro in to je dramatično. Pa ne bomo mogli reči, da nismo vedeli,« je izjavil in pozval akterje, naj se na vseh ravneh mobilizirajo, da bi, če je še mogoče, zaustavili apokaliptično drvenje človeštva v katastrofo. Nepremičninska zgodba z Nove Zelandije zadnjih let, ki, jasno, ni osamljena in ne neznan pristop, je tudi v luči boja in bega pred apokalipso nazoren primer prastare mogočnosti denarja, ko so posamezniki vedno pravočasni in množice vedno prepozne.
