Tiskane izdaje
Ko je državni sekretar Rex Tillerson v četrtek letel proti Pekingu, so ameriški senatorji še vedno analizirali poročilo načelnika glavnega štaba Josepha Dunforda, v katerem jim je ta pred dvema dnevoma pojasnil, da bi utegnila najpozneje do leta 2025 varnost azijsko-pacifiškega območja najbolj ogrožati Kitajska.
Severna Koreja, je dejal, je neposredni izziv, dolgoročno gledano se resna grožnja širi iz druge največje gospodarske sile na svetu, ki pravkar izvaja obsežno reorganizacijo največje vojske na svetu in ima največ možnosti za zmanjšanje temeljne ameriške vojaškotehnološke prednosti. Nobenega dvoma ni, da bodo te ocene vplivale tudi na ameriško zunanjo politiko, zlasti politiko do Kitajske, še vedno pa ni jasno, ali bo Trumpova ekipa sposobna ustvariti trajno strategijo za ohranitev ameriške prevlade nad Tihim oceanom.
To je ena od Tillersonovih nalog. V Peking je pripotoval z dnevnim redom, ki se začne s Severno Korejo, nadaljuje z Južnokitajskim morjem in zaokroži s skupino vprašanj, povezanih s kitajsko-ameriško trgovino. Vse to bo umeščeno v kontekst bližnjega Trumpovega obiska Kitajske, kar bo zagotovo eden najpomembnejših političnih dogodkov in katerega pomen močno presega odnose med Pekingom in Washingtonom.
Če bi to bil kakšen bolj predvidljiv in »klasičen« ameriški predsednik, bi bila Tillersonova srečanja s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yiejem in predsednikom Xi Jinpingom jasen uvod v tisto, kar bo sledilo novembra, ko bo Trump pripotoval na azijsko stran Tihega oceana. A s takšnim nadrejenim v Beli hiši verjetno tudi Tillerson ne more vedeti, koliko časa bo še na čelu State Departmenta. Funkcionarji v Pekingu že gledajo čez njegovo ramo v morebitnega naslednika, zbirajo vse mogoče napovedi, da bi utegnila prav severnokorejska kriza ustoličiti Nikki Haley, sedanjo ameriško veleposlanico v ZN, in analizirajo, koliko bo to, o čemer se bodo pogovarjali s sedanjim ameriškim zunanjim ministrom, veljalo tudi v prihodnjih dveh mesecih.
Državni sekretar Rex Tillerson in sekretarka za izobraževanje Betsy DeVos (desno) sta se v Pekingu srečala s podpredsednico vlade Liu Yandon. Foto: AP
Vprašanje je namreč, ali je za odnose med tema dvema velesilama morda bolj bistveno tajno srečanje med odstavljenim Trumpovim strategom Stevom Bannonom in Wang Qishanom, trenutno najpomembnejšim sodelavcem kitajskega predsednika, čigar glavna naloga je odpravljanje korupcije iz Komunistične partije in ki bi ga lahko zaradi marsičesa imenovali za Xijevega stratega.
Informacije iz prve roke
Tajno srečanje je po navedbah virov potekalo v Zhongnanhaiu, pekinški rezidenci kitajskih voditeljev, in to na pobudo kitajske strani. V uri in pol je hotel Wang iz prve roke izvedeti, kaj je to »ameriški ekonomski nacionalizem«, o katerem je Bannon govoril na enem od forumov v Hongkongu, koliko se je razmahnil populistični upor, ki se postopno že oblikuje v gibanje, poimenovano bannonizem, in o kakšni trgovinski vojni s Kitajsko govorijo ljudje okoli Trumpa.
Kitajsko stran je posebej zanimalo, kako sta Bannon in Trump povezala trgovinska vprašanja s severnokorejsko krizo oziroma koliko prostora je še ostalo za pogajanja o zatrtju režima v Pjongjangu in morda celo za oboroženo posredovanje proti voditelju Kim Džong Unu, pa tudi, kako tesno je to povezano s kitajskim oklevanjem o znižanju števila preobremenjenih obratov za proizvodnjo jekla in aluminija, ki z nizkimi cenami ogrožajo ameriške in vse druge svetovne proizvajalce.
Bannovo tajno in Tillersonovo javno srečanje s ključnimi politiki v Pekingu je bilo pred 19. kongresom Komunistične partije, na katerem bodo preuredili kitajsko partijsko, na podlagi tega pa tudi državno vodstvo. Pričakovati je, da bodo pripravili vse potrebno za zamenjavo premiera Li Keqianga. Čeprav bi po mnenju številnih Kitajcev morali na to funkcijo imenovati prav Wang Qishana, bi lahko bila ovira za to njegova starost (dopolnil je 69 let).
Predsednik ZDA Donald Trump in kitajski predsednik Xi Jinping. Foto: Carlos Barria/Reuters
»Bannon in Xi
Vsekakor bo Wang ostal tesno ob Xi Jinpingu. V prihodnjem obdobju bo treba imeti na očeh dva predsedniška stratega na dveh straneh Tihega oceana, ki bosta tekmovala, kdo od njiju bo uspešnejši v prizadevanjih, da bi svojo deželo znova naredil veliko. »Make America Great Again« namreč zelo zamuja za »veliko renesanso« oziroma »pomlajevanjem« Kitajske, kar je vseobsegajoče gibanje, ki opozarja na to, da je bilo osrednje cesarstvo v zgodovini nekdaj najmočnejša država na svetu. Zdaj je čas, da znova postane največja, in ta cilj bodo morda dosegli že do leta 2025.
Kitajski dialog z ZDA očitno že poteka po dveh kanalih. Prvi je uradni, diplomatski in odprt, torej tak, kakršnega bosta Xi in njegov zunanji minister te dni imela s Tillersonom. Drugi je prikrit in ne vedno diplomatski oziroma tak, kakršnega je v tajnosti Wang Qichan imel z Bannonom. Viri, dobro seznanjeni s političnim prizoriščem v Pekingu, so zatrdili, da se kitajski voditelji odlično razumejo z drugim. »Bannon in Xi govorita isti jezik,« je zatrdil eden od virov.
To ne pomeni, da kitajsko vodstvo ne razume tega, kar jim govori Tillerson. Problem je, kako izvedeti, v kolikšni meri državni sekretar ve, kaj misli Trump in kaj načrtuje Bannon. To, da so Tillersona v Pekingu ocenili za »prijetno presenečenje«, ker se je pokazal bistveno boljšega zunanjega ministra, kot so pričakovali od nekdanjega predsednika naftne družbe, je nepomembno.
