Trgovci s smrtjo hitijo na Bližnji vzhod

Razplamtevanje spopadov na Bližnjem vzhodu za vse ni ­nujno slabo. Roke si manejo ­trgovci z orožjem, najbolj med njimi Američani. V času varčevalnih ukrepov Pentagona je ameriška vojaška industrija­ v krvaveči regiji našla bogate­ kupce, toda hkrati sprožila novo oboroževalno tekmo.

Saudska Arabija bombardira Jemen z letali F15 ameriškega Boeinga,­ Združeni arabski emirati so se ­odločili za F16 Lockheed Martina, z General Atomicsom sklepajo posel za brezpilotna letala predator, s katerimi bodo nadzorovali nemirno soseščino. Po poročanju New York Timesa so predstavniki vojaške industrije obvestili kongres, da pričakujejo nova naročila arabskih zaveznikov, ki se borijo proti Islamski državi – Saudske Arabije, Emiratov, Katarja, Bahreina, Jordanije in Egipta.

Dolgoletno nezaupanje med Izraelom in arabskimi državami je zamenjal strah pred vzponom ­Irana. To je razrahljalo ameriške omejitve pri prodaji sodobnega orožja Arabskemu polotoku, kar Jeruzalem večinoma molče spremlja. »Izraelski strateški izračun je preprost, zalivske države niso pomembna grožnja, hkrati pa vzpostavljajo pomembno protiutež Iranu,« je za New York Times dejal Anthony Cordesman iz Središča za strateške in mednarodne študije.

Zalivska mrzlica

Analitiki vojaške industrije ter strokovnjaki za Bližnji vzhod napovedujejo, da bo odločenost bogatih sunitskih držav za prevlado nad šiitskim Iranom sprožila po­vpraševanje po najnovejšem in najsodobnejšem orožju. Po besedah Richarda Aboulafie iz podjetja Teal Group, ki svetuje letalski in oborožitveni industriji, so bile vojske zalivskih držav doslej le »kombinacija simbola zastraševanja in državnega letalskega kluba, zdaj pa so jih začeli uporabljati«.

To se kaže v skokovitem naraščanju obrambnih stroškov. Saudska Arabija je lani porabila 80 milijard dolarjev, več kot Francija ali Velika Britanija, ter postala četrti največji trg za prodajo orožja, kaže analiza stockholmskega Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave. Združeni arabski emirati so lani povečali svoj proračun na 23 milijard dolarjev, kar je trikrat več kot pred 9 leti.

Oborožitvena mrzlica je zajela tudi Katar, ki je lani s Pentagonom podpisal 11 milijard dolarjev vredno pogodbo za bojne helikopterje apache in protiletalska sistema patriot in javelin. Ameriška podjetja sledijo denarju, Boeing je že leta 2011 odprl poslovalnico v katarski prestolnici Doha, Lockheed Martin mu je sledil lani. Vodstvo slednjega načrtuje, da bi prodaja na tuje narasla na 25 do 30 odstotkov celotnega prometa.

Obamovo obilje

Marillyn Hewson, direktorica Lockheed Martina, imenuje vojaško nemirna območja »trgi rasti«. »Podobno kot za Bližnji vzhod velja tudi za azijsko tihomorsko regijo – veliko nestanovitnosti, veliko nemira, dogodki s Severno Korejo, napetosti med Kitajsko in Japonsko. V obeh regijah, ki sta za nas območji rasti, pričakujemo nadaljevanje priložnosti za uresničevanje naših zmožnosti,« je v sterilnem jeziku opisala poslovne priložnosti.

Po besedah Williama Hartunga iz Središča za mednarodno politiko je tudi ob upoštevanju inflacije vlada predsednika Baracka Obame v prvih petih letih odobrila za 169 milijard dolarjev prodaje orožja. To je za 30 milijard dolarjev več, kot jih je George Bush mlajši v obeh mandatih. Nobelov nagrajenec za mir je tako prodal že več orožja, kot vsi predsedniki po drugi svetovni vojni. Večina, okoli 60 odstotkov, ga je odšlo na Bližnji vzhod.

Bela hiša je spodbudila orožarsko trgovino tudi s prenosom pristojnosti z zunanjega ministrstva, ki je bolj usposobljeno za presojo vseh okoliščin, tudi morebitnih kršitev človekovih pravic, na ministrstvo za trgovino. To je bolj znano po spodbujanju trgovanja, ne po omejevanju.

Pomanjkanje volje, ne orožja

Obama je sicer zaslužen, da so ZDA sprejele mednarodno pogodbo o nadzoru preprodaje orožja, a so dosegle njeno omilitev. Hartung je ob tem ugotovil, da ne upoštevajo načela o prepovedi prodaje kršiteljem človekovih pravic. ZDA so denimo ponovno sprostile 1,3 milijarde dolarjev vredno vojaško pomoč režimu v Egiptu, čeprav ta serijsko obsoja politične nasprotnike na smrtne kazni.

Husain Hakani iz Hudsonovega inštituta v Washingtonu opozarja na ameriške pošiljke orožja Pakistanu. Ta mesec so mu odobrili milijardo dolarjev vredno prodajo helikopterjev in oborožitve zanje. Ti po njegovih besedah ne bodo namenjeni za boj proti islamskim skrajnežem, ampak za vojaško tekmo z Indijo. »Za pakistanski ne­uspeh v boju z izzivi džihadistov ni krivo pomanjkanje orožja, pač pa pomanjkanje volje,« je zatrdil Hakani.

ZDA so od leta 1950 poslale v Pakistan za 40 milijard dolarjev orožja, kaže raziskava kongresa, kar je le spodbudilo iluzijo Islamabada, da je vojaško enakovreden Indiji, državi s šestkrat več prebivalci in desetkrat večjim gospodarstvom. »Če bodo ZDA še naprej oskrbovale pakistansko vojsko, ki je precej večja od zmožnosti države, bodo le krepile bojevitost in militarizem države na račun 200 milijonov prebivalcev, pri čemer jih tretjina še vedno živi z manj kot dolarjem na dan za celotno gospodinjstvo,« je opozoril Hakani.